Po petih letih sem šla tam mimo. Spet je jesen. Travnik ob vodi je posulo čudovito orumenelo listje. Kot takrat. Obstala sem v nenadni presunjenosti. 

Kakšno bolečino sem takrat čutila! Pa je minilo že več mesecev od poroda. Še zdaj mi je prizor živo pred očmi. In tudi ves moj trud, da bi bila pozabila, se potolažila, šla naprej. Odtlej dobro poznam tesnobo. 

Pol leta po rojstvu četrtega sina smo se preselili v nov kraj. Pogosto sem šla z dojenčkom na dolg sprehod, da sem s hojo in občudovanjem narave lažje prenašala močan pritisk čustev, ki so še vedno vrela v meni. Ko sem prišla do zelene jase, posute z jesenskim listjem, se me je globoko dotaknila. Spoznala sem, zakaj me tako nagovarja. 


Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Foto: Ana Pavec

Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Poslovila sem se od svoje velike vere v ljudi – v absolutno dobro v človeku. Spoznala sem, da ni res, da mi vsak človek v vsakem trenutku želi dobro in mi dela dobro. To sem kot otrok živo verjela.

Nekateri imajo morda dobre namene, vendar mi s svojim postopanjem lahko povzročajo nepopisno gorje. In ne prenehajo tudi, ko jih rotim in prosim. Še naprej nadaljujejo ter me nadirajo, zakaj ne razumem, kako je zlo, ki se mi dogaja, nujno potrebno – da bi preživela.

Da, preživela sem, a v meni je umrlo nekaj velikega.

Pred očmi imam tudi podobo opečnatega zidu. Ne spomnim se, ali so me ploščice v porodni sobi spominjale nanj, vsekakor pa se mi je globoko zarisalo spoznanje, da mi nič ne pomaga, če živim v 21. stoletju – v porodni sobi sem zaprta med štirimi stenami, na milost in nemilost prepuščena grobim rokam in tudi če kričim, ne morem nikogar priklicati. Nobenih zagovornikov mojih pravic, nobenega zaščitnika, nobenega varuha. Nič mi ne pomaga vse, kar sem leta pred tem počela – pisala in učila ženske o tem, kaj lahko naredijo za lep, opolnomočen porod. Moj lepi porod se je v tistem trenutku razblinjal v največjo grozo, kar sem jih kdaj doživela. 

Ključno je bilo, da sem bila takrat spregovorila. Da nisem molčala in se nasmihala ob čestitkah ob prelepem otročičku. Da, zgodilo se mi je najlepše, a hkrati najtežje. Zakaj bi morala biti ob vélikem prehodu v materinstvu tako globoko poškodovana? Kdo želi in privošči ženski v času, ko bi najbolj potrebovala svojo moč in stik s telesom, da je nemočna, zlomljena, razbolena? 

Vedela sem, da nisem edina, ne prva, ne zadnja. A me vseeno vsakič presune, kako se jih nič ne dotakne, nič ne prime. Delajo naprej. Po rutini. Po pravilih stroke, po strokovnih smernicah, pravijo.

Po standardih, ki ne upoštevajo prvinskih potreb ženske. V zanikanju, da so karkoli kadarkoli storili narobe. 

Kajti prvo zdravniško načelo pravi: “Ne škodi.” 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.