Kultura miru se začenja ob rojstvu. Mi je bilo dano takoj po rojstvu zreti v novorojenčeve oči, je lahko z vsem telesom vpijal toplino moje kože, sva se lahko nemoteno spoznavala v njegovih prvih trenutkih na tem svetu? Knjiga Rojstvo brez nasilja Fredericka Leboyerja, čeprav stara že nekaj desetletij, je še kako aktualna! Danes se zazrem v otrokove oči in se čudim – vsemu, kar je.

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge. (Ps 8,4-7)

Včasih si lahko podarimo cvet in se prepustimo lepoti, ki nas plemeniti. Včasih lahko gole stopimo v toplino nočnega vetra, pod zvezde in se predamo neskončnosti nad seboj. Kdaj lahko doživljamo svoje telo kot neizčrpno razkošje, ki nas presega? Kdaj smo lahko otrok narave, blizu mravlji, bilki, rosni kaplji, vsemu najmanjšemu? (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 27)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.