Vreme je turobno, sem neprespana, delo mi ne gre dobro od rok, otroci so ravno toliko prehlajeni, da ne moremo ne ven ne na obisk, kakšnega razvedrila pa nikakor ne uspem najti. Če sem sitna jaz, so otroci še toliko bolj. Kaj mi preostane? Običajno mi dvigne razpoloženje prijetna glasba, usedem se na tla z otroki in se jim prepustim – da se crkljamo, igramo tisto, kar se najbolj želijo igrati, včasih zaspimo (to je odrešilno 🙂 ).
Kaj pa ti storiš s seboj, kadar nisi za nikamor?
“Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.” (Ps 34,19)