Ženska potrebuje svojo sobo in svojo denarnico. Virginia Woolf
Danes imam šest otrok, pisalno mizo in poslovni račun. Ter spletno stran. To je moja sodobna lastna soba.
Tukaj samo lahko izbiram svoje besede, svoje teme, se izražam po svoje, ne potrebujem zunanjega dovoljenja, avtoritete, urednika. Tukaj samo sem jaz. Vem, da ima lahko moje tukajšnje pisanje širše posledice in vpliva na zgoraj omenjena zunanja dovoljenja, avtoritete, urednike. A pomembno je, da se slišim, si dam duška, izrazim, kar drugje morda ne bi bilo objavljeno.
Čez mnogo obdobij sem šla pri ustvarjanju spletne strani. Vse faze pa so bile povezane z mojim odnosom do pisanja.
Danes je za žensko še vedno revolucionarno, da lahko piše. A če je bilo včasih revolucionarno za žensko biti brez družinskih obveznosti, zato da je lahko pisala, je danes revolucionarno imeti otroke in še vedno želeti si pisati, to uresničiti.
Lahko je Elizabeth Gilbert pleteničiti o ustvarjalnosti (naj mi oprosti, da njene odlične knjige zreduciram na eno samo pripombo) in govoriti, kako se odločitev za otroke primerja z odločitvijo za tatu na obrazu. Težje je živeti ustvarjalnost sredi materinstva in si še vedno dovoliti, da je pisanje glavna povezovalna nit mojega življenja.
Čutim, kako ljudje čakajo, kdaj bom odnehala. Kdaj bom opustila svoje projekte, kdaj zaprla s.p. Saj mi ni treba delati, si mislijo. Kako ti uspeva, me sprašujejo. Kako bi uspevala, če ne bi hranila svoje biti z ustvarjalnostjo, tega ne vpraša nihče.
Najvišji ideal matere bi pač morala biti urejena hiša in poštirkani otroci. Če bi že tako kazale potrebe v družini, morda redna služba. Ne pa pisanje. “Zapisovanje svojih misli,” se mi je zadnjič nekdo posmehnil. “Ali se da od tega živeti?”
Ne vem, če se da. Vsekakor pa vem, da se ne da, če tega nimam. Toliko žalostnih usod žensk pred menoj je bilo. Ne morem in nočem si privoščiti zdrsa v depresijo samo zato, ker je za iskanje svojega prostora, časa in sredstev potreben pogum.
Vsakič ko se zaključi neko delovno obdobje, se spremeni letni čas, mine mejnik v otrokovem življenju, si moram na novo zastaviti vprašanje, kako naprej. In vsakič znova sem pred dilemo, ali izberem konformizem ali sledenje svojim pristnim vzgibom.
Ni enostavno. Je pa vredno.
Hvala, ker me spremljate, berete in podpirate.
Lahko se mi pridružiš v poletnem programu za mamice: TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ