Končno mi je v roke prišlo obširnejše branje o duhu blagostanja, kot si ga zamišlja Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunus. O njem sem prvič prebrala v knjigi Blagor ženskam Alenke Rebula. Profesor ekonomije in bankir je postavil na noge pomoč revnim ženskam v Bangladešu in razvil mikrokreditiranje.

Njegova je tudi ideja o socialnem podjetju. Oboje – mikrokredite in socialno podjetništvo razlaga v svoji knjigi Novemu kapitalizmu naproti.

Nekaj citatov, ki najbolj ilustrativno predstavijo njegovo navdihujočo vizijo, ki postaja resničnost:

  • “Prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Prav nasprotno, njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakosti.
  • Naša ekonomska teorija je ustvarila enodimenzionalni svet, v katerem živijo tisti, ki se posvečajo igri konkurenčnosti in za katere se zmaga meri le z vatli dobička. A vendarle se resničnost močno razlikuje od teorije. Ljudje niso enodimenzionalna bitja, marveč strastno večdimenzionalna. Njihova čustva, njihova verovanja, njihove prednostne cilje, njihove nagibe v obnašanju lahko primerjamo s tisoč odtenki, ki jih lahko ustvarijo tri osnovne barve. Številni obrazi najslavnejših kapitalistov povedo, da se vsa podjetja ne bi smela osredotočati zgolj na ta cilj – maksimiranje dobička. In prav tu nastopi pojem socialnega podjetništva.
  • Podjetniki bi ustanovili socialna podjetja, in sicer ne za ustvarjanje zasebnih dobičkov, temveč za uresničevanje posebnih družbenokoristnih ciljev.
  • Socialno podjetje je drugačno [od klasičnega podjetja ali nevladnih organizacij, op. av.]. Ob tem, da deluje v skladu z načeli upravljanja klasičnega podjetja, skuša socialno podjetje pokriti vsaj lastne stroške v celoti, tudi če ustvarja dobrine in storitve za zagotavljanje družbenih koristi. Stremi za svojim ciljem in ob tem za svoje izdelke in storitve zaračuna določeno ceno ali honorar.
  • Čim več časa sem preživel med prebivalci Jobre, da bi razumel, kaj jih je oviralo. Ni šlo za pomanjkanje prizadevanj: povsod, kamor sem šel, sem videl ljudi trdo delati, da bi se izvlekli. Na svojih zaplatah zemlje so se trudili s pridelki. Izdelovali in prodajali so košare, stolčke ali druge obrtniške izdelke. Nudili so storitvena dela vseh vrst. Na en ali drug način so bili vsi ti poskusi neuspešni, da bi večina vaščanov ušla revščini.
  • Iz žepa sem potegnil vsoto 27 dolarjev, da bi žrtve potegnil iz krempljev posojevalcev. Vznemirjenje, ki sem ga s tem dejanjem povzročil, me je navdalo s še večjo vnemo. Če bi lahko osrečil toliko ljudi s tako malo denarja, zakaj ne bi storil še več?
  • Bančniki so posojali denar le tistim, ki so denar že imeli.
  • Ker nisem videl načina, kako naj spremenim pravila, ki se jih držijo bančniki, sem se odločil, da ustanovim banko, ki bo namenjena revnim: banko, ki bo dajala posojila, ne da bi zahtevala garancijo ali preverjala kreditne sposobnosti posojilojemalca, in ki ne bo uporabljala nobenih pravnih instrumentov.
  • Da bi revnim omogočili izhod iz revščine, moramo odstraniti pregrade, ki smo jih postavili okoli njih. Ukiniti moramo nesmiselna pravila in zakone, zaradi katerih so revni ljudje brez veljave. In domisliti se moramo novih načinov, kako vsakemu človeku priznati njegovo pravo vrednost, tako da prezremo umetna merila, ki nam jih hoče vsiljevati izkrivljen sistem.
  • Vaščani nimajo “zaposlitve”, kot jo navadno pojmujejo ekonomisti. A vendarle trdo delajo, ustvarjajo prihodek, hranijo družino in se trudijo priti iz revščine. Tisto, česar nimajo, so ekonomska orodja, ki bi jih potrebovali, da bi bilo njihovo delo čim bolj produktivno.
  • Revne vidim kot bonsaje. Ko seme največjega drevesa posejemo v samo petnajst centimetrov globok lonček, dobimo popolno kopijo tega drevesa – vendar je visoka le nekaj centimetrov. S semeni ni nič narobe: problem je v tleh, v katera so bila posejana. Revni so ljudje bonsaji. Nič ni narobe z njihovimi koreninami. Vendar jim družba nikoli ni dala tistega, kar potrebujejo za rast. Da bi se izvlekli iz revščine, revni potrebujejo ugodno okolje. Ko jim bo dovoljeno sprostiti svojo energijo in ustvarjalnost, bo revščina zelo hitro izginila.
  • Z opazovanjem obnašanja ljudi, ki jim posojamo denar, smo hitro razumeli, da je bolje denar posojati ženskam kot moškim, če želimo, da ima od tega korist celotna družina. Ko moški zaslužijo denar, so nagnjeni k temu, da ga porabijo zase. Ko pa denar zaslužijo ženske, si prizadevajo izboljšati razmere za vse člane družine, še posebno za otroke. S posojanjem ženskam se ustvarijo koristi v kaskadah: to prinaša družbene in ekonomske koristi vsej družini in navsezadnje tudi vsej skupnosti. Grameen Bank se je najprej posvetila materam. Nato smo se posvetili otrokom.
  • Če želimo zmanjšati revščino ali jo odpraviti, se moramo osredotočiti na prihodnje rodove. Pripraviti jih moramo, da se bodo otresli stigmatizacije zaradi revščine. In naučiti jim moramo verjeti v človeško dostojanstvo ter upati v prihodnost.”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.