Ugotovila sem, da se hočem na vsak način stlačiti v okvir neke popolne podobe o sebi, v katerem bi si bila všeč.
Idealno bi bilo, če bi znala projekt, ki si ga zastavim, v enem zamahu brezhibno izpeljati od začetka do konca, ne da bi se vmes posvečala drugim stvarem.
Komaj sem spregledala, da se s tem močno kastriram, si onemogočam veselje, poln razmah, predvsem pa se ženem za nemogočim. Kako naj se človek ustvarjalnega duha s štirimi otroki, hišo, svojim podjetjem in široko socialno mrežo posveča le eni stvari naenkrat?!
Obenem popolnoma zanemarim dejstvo, da sem nemerljivo bolj srečna, učinkovita in rodovitna, kadar si dovolim, da mi misli skačejo, da imam razpostavljene materiale z več različnih področij, kadar se mi dogaja več stvari naenkrat, ko si preprosto pustim, da sem pač človek mnogih zanimanj.
Sebi in drugim s tem dobesedno jemljem darove, ki bi jih bili deležni, če bi sprejela kaos v sebi in okrog sebe.