Danes je eden takih dnevov, da bom kar citirala Alenko Rebulo (glej celoten članek):
“Mlade mame pogosto trpijo zaradi izčrpanosti. Cel dan se ukvarjajo z otrokom, ki mu nikoli ni dovolj. Konča se tako, da se mama jezi, kriči in obupuje nad seboj, otrok pa joka in je ves iz sebe … Tu velja zlato pravilo, da bi morale mame takoj po porodu (in seveda tudi že prej …) obvezno biti pozorne na svoje potrebe in prekinjati dan s trenutki zase, pa čeprav po deset minut, in postati iznajdljive v iskanju podpore in pomoči na vse možne načine. Na tečajih o nosečnosti žal ne povedo, da je to izredne, ključne važnosti za dober odnos z otrokom. Poleg tega je ženska solidarnost in domiselnost danes premalo živa, saj so ženske izolirane po lastnih domovih. Pogosto jim ne pride na misel, da bi si lahko delile stroške za pomoč na domu in skupaj »zaposlile« koga, ki je potreben dela in zaslužka …
Resnica pa je preprosta: nobena ženska (in moški) na tem svetu ne moreta biti sama kos majhnim otrokom (že eden je veliko breme), če se ne ukvarjata tudi s svojim ravnovesjem in sicer s prav enako zavzetostjo, kot bi jo rada kazala do otrok. Brez tega se namreč začne zelo nevaren proces: slepota za otrokove potrebe.
Kar spomnimo se, kako je na nas kot otroke vplivalo, da so bili naši starši izčrpani, neuresničeni, nepozorni do svojih občutkov, nespoštljivi do sebe. Kaj smo imeli od tega in kako smo se počutili?”