SREDA, 2. februar

Neka modra mama mi je enkrat povedala tole misel: “Ko imaš enega otroka, potrebuješ veliko pomoči. Ko dobiš drugega, zmoreš sama. Ko se rodi tvoj tretji otrok, lahko ponudiš pomoč drugim.” Zanimivo, kajne, vse bolj smo utrjene, spretne, vešče, poznamo svoje šibke točke… Otrok nas marsičesa nauči. Danes se veselim vseh priložnosti, ko lahko zrastem.

Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim. (Heb 2,18)

Zdrava, tvorna napadalnost je sila, s katero zavrnemo ponižanje, se vržemo v zahtevno delo, ki nas privlači, začnemo na novo po težkem porazu. V tem delovanju je jeza nepotrebna, saj je napadalnost samozadostna in deluje kot zlitost z lastno močjo, kot obetavna opredelitev položaja. Pri tem ne gre toliko za iskanje trenutnega dosežka, saj je napadalnost usmerjena predvsem v ovrednotenje sebe. Lahko rečemo, da doseže premik pozornosti in spremembo zavesti, kajti ovira zdrsne v ozadje, naše sposobnosti in možnosti pa zasijejo v vsej svoji razvidnosti. V najžlahtnejšem pomenu besede je napadalnost pridobitev žensk, ki se počutijo nepremagljive v zvestobi sebi. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.54)