Moji otroci po splošnih družbenih merilih gotovo veljajo za razvajene in neubogljive, saj se po svojih najboljših močeh odzivam na njihove želje in potrebe ter od njih ne zahtevam, da ubogajo na prvo besedo.
Mladi Nemci v času vzpona nacizma so bili gotovo trdo vzgojeni in ubogljivi. So bili zato boljši ljudje? Koga so volili? Kaj so dopustili? Pri čem so do neke mere skoraj vsi do zadnjega sodelovali in kasneje globoko obžalovali?
Zato se raje trudim privzgojiti druge kvalitete – sposobnost razmišljanja s svojo glavo, notranji čut za to, kaj je prav in kaj ni, moč, da temu čutu sledijo, ter globoko zasidrano zavest, da se v stiski lahko oprejo na sočloveka. Ali mi to uspeva ali ne, pa bo pokazal čas.