Ko se začne naš dojenček kobacati naokoli in postaja malček,  vedno bolj zahrepenimo po tem, da bi mu ponudili boljši svet, ki bi ga raziskoval in osvajal. Če smo doslej kar dobro shajali z življenjem sredi mesta in sivine, se naenkrat zavemo, da živimo v bloku, da ima naš otrok bolj malo lepega za pobrati s tal, da nima zelenice, po kateri bi se podil za metulji in žogo. Kaj znamo narediti s svojimi lastnimi rokami? Se še spomnimo, kako diši sveže zorana njiva, posušeno seno…? Bodo naši otroci namesto raznolikega ptičjega petja poznali le še gruljenje golobov? Da, v iskanju in ustvarjanju zelenega sveta smo vedno znova začetniki. Danes bom pozorna na to, v kakšnem odnosu sem z naravo. Saj za za to gre pri ekologiji, mar ne? Zelena mama.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.