V pomladnih dneh me otroci in narava vlečejo stran od telefona, računalnika in knjig. Sinoči, ko sem končno prišla do svojega predaha,  sem se tako ob prebiranju pesmi Neže Maurer spomnila na večkrat slišano modrost:

Čas, ko so otroci majhni, na daljici življenja zavzema čisto majhen košček.

Zato je predstava, da žrtvujemo vse in neprestano in večno, napačna in zavajujoča. Še malo, pa bom trpela za sindromom praznega naročja. V tistih dneh se mi bo tožilo po otroškem vrišču, nežnih prepotenih ročicah, podenju med drevesi v soseski in noro pestrih dnevih z dojenčkom in malčkoma. Hočem jih izživeti!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.