Kdo je ta, ki ve, kdo si bila včeraj? Kdo je ta, ki odloča, kdo boš jutri? Kdo je ta, ki usmerja tvoja današnja dejanja? Ki opazuje dogajanje na odru tvojega življenja in presoja, kdo bo na njem, kakšna so pravila igre, kako se bo scenarij odvijal?
To je biser knjige Your Brain At Work (Tvoji možgani pri delu) avtorja Davida Rocka, prvenstveno knjige o produktivnosti na delovnem mestu, a z veliko večjim sporočilom.
Ko avtor predstavi nekaj osnovnih prijemov za boljše obvladovanje delovnih nalog, naenkrat ne more nadaljevati z opisom veščin, ne da bi nas predstavil nekomu, ki ga poimenuje režiser. Če so naše misli igralci na odru naših možganov, kdo torej odloča o tem, katere misli bodo v katerem trenutku kam stopile, kaj rekle, komu se umaknile?
Zavedamo se, da imamo znotraj sebe še nekoga, ki nam prišepetuje, za katerega lahko jasno razločimo, da ni le še ena misel, ampak povezovalec naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; ki nam omogoča, da se ustavimo v trenutku, zavzamemo distanco do svojega lastnega razmišljanja, zaradi katerega smo sposobni tako rekoč opazovati svoje lastne možgane. Nekateri ga imenujejo mindfulness, čuječnost, drugi mindsight, sposobnost vpogleda v um. Avtor knjige nam predlaga, da jo čim bolj izurimo. Glavno sporočilo je, da s pomočjo védenja in opazovanja o delovanju svojih možganov bistveno izboljšamo svoje delo in življenje.
To je uspelo Paulu in Emily, junakoma knjige, ki vsakega od 14 prizorov v 4 dejanjih igre, ki prikazuje njun običajen delovni dan, odigrata dvakrat. Najprej samodejno, nagonsko, naravno, ko še ne vesta ničesar o svojih možganih in se sproti odzivata na pritiske okolja in tok lastnih misli; drugič pa zavestno, z odločanjem o tem, kaj bo imelo prednost, katera čustva in misli bosta upoštevala in katerih ne, kako želita ravnati. Knjiga temelji na 30 intervjujih z nevrologi, a vse obsežno znanje je podano v preprosti zgodbi. Zadnje dejanje knjige nas popelje celo v njun dom, kjer lahko dobimo namig celo o tem, kako bi na enak način – z zavestnim poslušanjem, vpogledom, spremenili kulturo partnerskega in družinskega življenja.
Razmišljala sem, kdo ali kaj v moji zgodovini je krepil mojega osebnega režiserja. Gotovo so bili to vsi, ki so postavljali dobra vprašanja, naj bo pisno ali ustno, najbolj se spominjam učiteljev slovenščine. Potem pase mi pred očmi nariše moja roka na klavirju, v ušesih pa slišim glas svoje profesorice, ki mi govori piano, ali pa ja, tako je dobro. Kaj sem takrat počela? Hkrati sem gledala v note (ali na papirju ali pa v umu), vedela, kateri ton moram izvabiti iz katere tipke, se zavedala položaja in gibanja svoje roke, moči svojega pritiska, slišala, kaj sem zaigrala ter celo ali mi je to všeč ali ne in če je všeč profesorici. To pa še ni vse, vse skupaj sem bila iz trenutka v trenutek sposobna sproti prilagajati. Ukvarjanje z umetnostjo gotovo krepi sposobnost vpogleda vase.
V zadnjem času najbolj jasno začutim svojega režiserja pri delanju vaj Na svoji zemlji (iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula), pri sprehodih v naravo, pri molitvi, pri branju, pri učenju, v samoti, ko razmišljam.
Nagovoril me je model SCARF (šal, op. prev.), akronim za pet področij, ki so ključna za dobro sodelovanje med ljudmi. To so:
-
status (status) – občutek za pomembnost v razmerju do drugih
- gotovost (certainty) – potreba po jasnosti in sposobnost pravilnega predvidevanja o prihodnosti
- avtonomija (autonomy) – občutek nadzora nad dogodki v življenju in zavedanje, da naše vedenje vpliva na izid (npr. pri napredovanju v službi in pri iskanju partnerja)
- sorodnost (relatedness) – občutek povezanosti in varnosti v odnosu (npr. ali nekoga doživljamo kot podobnega ali različnega od sebe, prijatelja ali sovražnika)
- poštenost (fairness) – pravična in nepristranska izmnejava med ljudmi (npr. pohvala za priznanje za trud, enako plačilo za isto delo, deljenje sladkarij z vsemi itd.)
Če kaj od tega manjka, ali je okrnjeno, se zaradi ogroženosti (zasluga naših plazilskih možganov) močno zmanjša naša sposobnost sodelovanja z drugimi in celo lastnega delovanja.
Neprecenljivo. O možganih bom še pisala, saj so glavni predmet mojega letošnjega čtiva, deloma po naključju, deloma pa z zavestno odločitvijo 😉