20. stoletje je ženskam prineslo mnogo napredka, svobode, emancipacije. Sprašujem se, ali je bila ta sprememba v resnici pristna. Zakaj globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam je namenjeno, da trpimo, smo manjvredne, da je naše delo manj zaslužno? Zakaj tako težko suvereno uveljavljamo svojo samostojnost, celovitost, zdravo napadalnost? Menim, da prave spremembe prihajajo od znotraj, iz pristnega občutenja, da sem vredna največje ljubezni. Zanimivo, do tega občutenja sem prišla šele kot poročena žena in mama treh otrok in ne prej kot svobodna študentka z volilno pravico in državno štipendijo.

Ženi pa je rekel: “Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.” (1 Mz 3,16)

V prizadevanju za varnejše doživljanje sveta se mora vsaka ženska spoprijeti s svojo preteklostjo in ugotoviti, kakšen pogled na življenje ji je bil vcepljen. Od kod in kdaj se je v nas naselila vera v zlo usodo? Dogajanje bi lahko razstavile na nekatere osnovne prehode: podrejanje, zmedenost, samoizpostavljanje, napačna ocena dogajanja, neustrezni ukrepi. Čim večkrat se to verižno dogajanje spravi v tek, bolj postaja navada in usoda. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 74)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.