Berem knjigo Quiet. In čutim …
– kako je s staro mamo umrl tisti čas, ko sem hodila k njej na počitnice in se v prijetni družbi knjig nadihala poletja
– kako se je s staro štalo podrl tisti kraj, kjer sem se igrala in živela v svojem raju
– kako je s preizkušnjo umrla tista brezskrbnost, ko je vsak moj gib bil le moj in ni usmerjal poti še mnogih drugih …
Otroštvo, “Bog te obvarji!”
Oh. koliko podobnih vzdihov laho spustim iz prsi… Morda je pa čas, da spet napišem kakšno pesem… Pa ti? Si že poskusli? Tako dobro dene..vsaj toliko kot speči dobro pecivo ali okrasit torto… ali..
“Slovo od otroštva je lepo. Naj ostane le spomin, ki nam pove, od kod prihajamo, a ne več, kam gremo.” Alenka Rebula:
http://www.alenkarebula.com/alenkadrupal/node/1014