To resnico sem zaslutila že kot majhna deklica, ko so mi govorili: “Vedno, ko nekdo umre, se nekje drugje rodi otrok.”

Začutila sem jo, ko smo mesec dni po moji poroki pretreseni objokovali smrt moje stare mame, pod mojim srcem pa je že utripalo novo življenje.

Spomladi po rojstvu mojega prvega sina sem ob prebiranju razmišljanj Metke Klevišar v tedniku Družina presenečena odkrila, da se lahko popolnoma vživim v njene poglede na svet, na to, kar razlaga, čeprav nisem bila ne invalidna ne stara niti nikoli nisem bila bližnja priča umiranju… A nagovorile so me življenjske lekcije, ki se jih moramo naučiti vsi od prvega od zadnjega, pa naj nas doleti katera koli bistvena življenjska sprememba.

Že takrat sem čutila močno potrebo, da bi govorili o tem, kar se dogaja ob rojstvu otroka. Da ni prav, da molčimo o tako bistvenih stvareh, ni prav, da se moramo v tako temeljnih rečeh večkrat čisto sami dokopati do spoznanj in modrosti, ki bi si jo lahko kot družba delili. V tistem obdobju sem živo občutila in spoznala, kaj pomeni beseda “tabu”.

Sedaj, ko sem imela priložnost prebrati knjigo Urške Lunder Odprto srce; izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, pa se mi spoznanje še utrjuje – rojstvo in smrt sta si sorodna.

Tako rojevanje in umiranje sta procesa, stara toliko kot svet. Pri obeh se dogajajo vidne spremembe v telesu, še večje, nevidne pa v duši in duhu. O obojem raje molčimo kot govorimo. “Verjetno ni hujše kazni v medčloveških odnosih, kot je izključitev. Kadar koli se trudimo pomembne stvari zamolčati, smo se res izognili mučni situaciji, ki je polna bolečih čustev, a izpustili smo priložnost za najžlahtnejši odnos, ki ga lahko gojimo drug do drugega, ko nam je najtežje. /…/ Za vse to je potrebno, da smo sami sprejeli resnico o sebi in se ji več ne izmikamo.” (Odprto srce, str. 165)

V vsakdanjem življenju nismo vajeni gledati podob ne rojevanja ne umiranja, zato smo lahko ob pogledu na telesne spremembe nemalo presenečeni. Navdihnila me je avtoričina pristna ljubezen celo do teles umirajočih. Spomnim se, koliko porodnic ne mara razmišljati, kako so videti ali kakšne so, kako učinkujejo med porodom. Sram nas je tega, kakšna so naša telesa v resnici in kako delujejo. “Moj užitek ob spoznavanju posebnih lepot starejših in zares starih devetdesetletnikov in več raste iz leta v leto. /…/ S kotičkom očesa opazujem bolnico, ki z zaprtimi usti motri moj obraz, ko je pregledujem, da bi prebrala mojo sodbo, mojo oceno, naravnanost glede njenega telesa. Stara je 79 let, bila je šivilja v svojem butiku, nohti na njenih prstih so skrbno negovani, zelo dolgi in lakirani s prozornim lakom. “Tako imate lepe roke…” Njen obraz se zmehča, malo mi že zaupa.” (str. 35-36)

Ne nad porodom ne nad smrtjo nimamo popolnega nadzora, pa naj si to še tako domišljamo, si želimo ali si za to do obupa prizadevamo. Le s težavo se prepuščamo nepredvidljivosti, v katero nas zavrtinčita. “A to je to? … A mi zdaj ni treba nič več? … Kaj naj pa zdaj? … A je še kaj? A veš, da sem srečna?” Pa ji podprem njen občutek sprejetja: “Tam si, kjer si vsi mi sploh ne upamo biti.” Za ta stavek odpre oči in me pogleda hvaležno, spoznanje je kot obžalovanje: “Pa kaj tega nisem že prej?” Kako da ni že prej spustila strahu, skrbi, upiranja, trpljenja in se sprostila, zaupala?” (str. 129-130)

Pri obeh procesih se podajamo v neznano. Ne glede na to, ali smo že kdaj bili pri porodu, ne vemo, kaj nas čaka tokrat; še manj nam je znano, ko gremo nasproti smrti. Nagovorilo me je, kako lahko pomagajo vsaj namigi tistih, ki so pot prehodili pred nami. “Gospa Irena, stara komaj dvainštirideset let, je bila v naši bolnišnici že drugič./…/Tistega dne, ko je s polnim zavedanjem spoznala, da ne more več požirati, je zadržala mojo roko, ko sem hitela ob pregledu po njenem telesu. Primaknila sem stol in jo vprašala, kaj jo najbolj skrbi. Hotela je vedeti, kako bo videti umiranje. Opisovati sem začela, kar sem se naučila tako iz Tibetanske knjige smrti kot iz dalajlamovih Nasvetov ob umiranju in še mnogih drugih knjig./…/Skušam povedati preprosto, kolikor se da./…/ Tiho sva bili par trenutkov, potem je za spoznanje stisnila mojo roko, čeprav sva se med mojim pripovedovanjem ves čas dotikali, ko sem s svojega stola tiho slonela proti njej. Kot bi se zahvalila, morda vsaj malo podprta in opogumljena.” (str. 209-212)

V obe dogajanji se je v zadnjih stoletjih močno vmešala medicina, tako umiranje in rojevanje se je večinoma preselilo iz domov v zdravstvene ustanove. “Razen redkih posameznikov ima večina zdravstvenega osebja pri nas zelo malo ali nič formalnega znanja in veščin o vodenju bolnikov ob koncu življenja. In svojci gotovo še manj. Ob tem si je večina ljudi izdelala predstavo pretirane drame ob koncu življenja predvsem zaradi strahov o neznanem in zaradi slabih izkušenj ob neprimerni strokovni podpori pri umiranju bližnjih. Z dobro paliativno oskrbo je običajno možen miren in udoben prehod. Takšni izkušnji rečem radosten prehod, saj nas ob istočasni žalosti navda s še večjim zavedanjem o polnosti in radosti življenja. V zadnjih dneh in urah je ponavadi potrebna neprestana, dovolj izkušena in tudi strokovna oskrba, ki bi morala biti ob dovolj človeškem zdravstvenem sistemu omogočena tudi na domu.” (str. 31)

V obeh procesih imajo vsi, ki so kakorkoli vpleteni, zelo težko nalogo – kako se soočati z vsem, kar nas ob takih dogodkih pretresa, kako izražati svoje misli, čustva, kako komunicirati, kako izražati bližino, sočutje? V tem se je mogoče izuriti. “Delavnice o komuniciranju ob koncu življenja so edinstvene vsaka zase, saj pridejo na površje vse najboljše plati in lastnosti posameznih udeležencev, da se vsi napajamo v brezmejnem človeškem bogastvu. Zgodbe iz zadnjih dni so zgodbe modrosti in zdravstveni delavci jih imajo polne torbe. Ko razlagam osnove čustvene inteligence, načine pogovarjanja z ljudmi v čustvenem afektu, uporabljam primere iz domačih zgodb z bližnjimi, ki nas lažje povežejo v najgloblje resnice temeljev našega sporazumevanja. Navezava na okoliščine pri delu z bolniki je potem kot odvijanje bonbonov … Ta odkritost ob povezovanju z domačimi dogodki nas v delavnici poveže še bolj. Ovire med različnimi poklici izginejo.” (str. 159)

Tako ob rojstvu kot ob smrti se nam sama od sebe pojavljajo ključna vprašanja o življenju – kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo. Kako se bomo opredelili? Ali nas bo kaj spremenilo? “Če ima življenje kakršen koli smisel, je to spreminjanje. Vse drugo se vrtinči okrog njega. A spreminjanje je zagotovo neizogibno, rast ob tem pa šele naša izbira.” (str. 11)

Avtorica knjige, dr. Lundrova, me je prevzela s svojo sposobnostjo, v sebi združevati tako različne svetove – biti zdravnica, pomagati, lajšati bolečine in omiliti zaplete z vsem svojim strokovnim znanjem, obenem pa biti ob človeku, ga spremljati, kjer koli ali kakršen koli že je, pa naj bo to še tako težko. “Priznam. Težko združujem oba svetova in prioritete obeh: delo z bolniki in domači svet z družino s sprotnimi obveznostmi. Nisem še dovolj pametna in dovolj močna, da zapustim vse tisto, kar je nepomembno. Saj prav v tem je ves kleč: postoriti le tisto, kar je prav. Ne premalo, ampak tudi ne preveč.” (str. 212)

Da lahko ob tem neverjetno zrasteš, potrjuje njen zgovoren stavek, ko opisuje svojo taščo na pragu smrti: “Kakšen pogum, kakšna moč! Sem stregla in se učila…” (str. 53)

Poseben posladek v knjigi mi je bilo spoznanje, kako otroci vpijajo pristen klic svojih staršev in njihov odnos do življenja in smrti. “Z Elenco sva se usedli na pručko zraven postelje, se zavili v odejo in tiho čakali. Sama sem se v mislih pripravljala na možne dolge ure, Elenca pa je vprašala, če Andrejo kaj moti, ko naš maček kar naprej hodi noter in ven iz sobe. Res je bil maček hudo nemiren./…/ Soba je ohranila svečan in vzvišen občutek, zame tudi radosten, čeprav so me stresale solze. Elenca je na glas ugotovila, da se je Andreja zdaj umirila in da gre lahko spat. Saj ne bi verjela, če ne bi doživela, kako naravno je lahko doživljanje smrti za otroka.” (str. 60) Spomnim se na svojega skoraj triletnega sina, ko je ob pogledu na brejo mačko na našem vrtu, ne da bi se kadarkoli prej bila pogovarjala z njim o tem, vzkliknil: “Poglej, mami! Muca – dojenčka bo dobila!”

Zares, prav nič morbidno, ampak poživljajoče branje, ki me je navdihnilo, ko sem knjigo prebirala malo po malo, leže ob mirno spečem novorojenčku. “Tako sem se nekega popoldneva, preden sem odšla proti svojem začasnemu domu, za konec namenila še k dojenčku, ne kot zdravnica, bolj kot mama v sočutju. Prostovoljka si je šla pretegnit ude na vrt. Ostala sva sama, sedla sem s tihim bitjecem v naročju v gugalnik pred balkonom in zapela našo Vsi so venci beli. Pela sem najbolj pretanjeno, kot sem lahko, za vse občutke, ko doživljam najbolj krhke čase človeških življenj. Seveda sem s solzami napolnila svoje oči tudi jaz. Nemočno bitjece je pogledalo, zganilo v meni veliko srečo in pogled na tisto, kar je bistveno. Na tisto, kar nas vse povezuje in je v nas vseh enako, pa če se še tako skrivamo in ne verjamemo: v največji globini smo vsi enaki – potrebni sprejetja, hrepeneči po izpolnitvi v ljubezni. Otroci, odrasli, stari in mladi, črni in rumeni, izobraženi in prizadeti, bogati in uspešni, zapostavljeni in izrabljeni. Vsi enako hrepeneči. (str. 75)

Koliko bližine si dovolimo v ključnih trenutkih svojega življenja? Koliko smo je deležni? Ali bomo kaj spremenili? “Prepričana sem, da ni pomembno, kaj kdo razkrije in kaj obdrži zase. Vse, kar počnemo, vse, kar smo, sloni na naši osebni moči. Če je imamo dovolj, nam bo nemara že ena sama beseda zadosti, da bomo spremenili svoje življenje. Če pa je nimamo dovolj, se nam lahko razodene še takšno védenje, pa se vseeno nič ne bo spremenilo.” (str. 11)

P.S.: Ko sem zaključila  s pisanjem tega prispevka in povezavo želela deliti na Facebooku, sem med novicami zasledila današnjo objavo Debre Pascali – Bonaro (doule, ki je vodila uvodno delavnico za porodne doule v Ljubljani). Neverjetno – povezava me je peljala na prispevek o doulah, ki spremljajo umirajoče v zadnjih trenutkih življenja. Všeč mi je definicija voditeljice programa – doule so sočutne spremljevalke 🙂 Vredno ogleda!

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.