Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.
Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
iz pesmi Alenke Rebule Blagor ženskam iz istoimenske knjige