V tem članku nadaljujem razmišljanje o tem, kdo bi bila profesionalna doula. Če prvi del govori o izobraževanju, o tem, da ženska v nekem trenutku svojega življenja odkrije, da jo obporodno obdobje in delo na tem področju močno zanima ter si želi izvedeti čim več, pa je pred njo naslednji korak – koliko svojega časa in talentov lahko ponudi nosečnicam, porodnicam in mladim mamicam, s čim in koliko jim lahko pomaga ter kaj je pripravljena za to storiti.

Zdi se mi zelo dobra primerjava med doulo in mamo. Tako kot se bodoča mama v nekem trenutku odloči, da bo v svojem življenju pripravila prostor za otroka, tako tudi doula stopi na pot, na kateri krepi svojo razpoložljivost za bližnjega – za ženske, žene, matere, nosečnice, porodnice. Menim, da je ta kvaliteta, ki jo doule prinašamo v obporodno obdobje, bistvena za človeško družbo, zato bi se je morali učiti prav vsi od prvega do zadnjega.

Prva pomembna sprememba je že to, da nam ni nič več vseeno, kako se ženske okrog nas počutijo, kaj doživljajo ob tem, ko postajajo matere, kako rojevajo, kakšna pomoč jim je ponujena v tem pomembnem življenjskem obdobju, koliko so pripravljene na materinstvo in kakšne odločitve sprejemajo. Kmalu začnemo opažati, kako velike potrebe so po pomoči in podpori v obporodnem obdobju. Ugotovimo, da mamicam velikokrat ogromno pomeni že to, da jih drugi v tem obdobju opazimo – da so za nekoga pomembne, da so slišane, da ljudem okrog njih ni vseeno zanje, da jih nekdo razume, da niso same. Takšno pozornost bi bilo treba spodbujati na vseh družbenih ravneh, vključuje pa na primer:

  • spoštovati nosečnico in njene želje glede tega, kdo se lahko dotika njenega trebuščka in kdo ne,
  • nasmehniti se mimohiteči mamici z vozičkom,
  • odstopiti nosečnici sedež na mestnem avtobusu,
  • na blagajni spustiti mamo z otrokom naprej,
  • poklepetati z mamico v sosednjem stanovanju, ki je dopoldne sama doma,
  • poklicati novopečeno mamico, čeprav še ni minilo 6 zapovedanih tednov, ko naj bi jo pustili pri miru
  • nasmehniti se mamici kričečega otroka, pa čeprav bi raje imeli mir, saj ji je, verjemite, zelo veliko do tega, da bi otroka umirila
  • pohvaliti mamico, ki doji na javnem mestu
  • skuhati kosilo in ga nesiti sorodnici ali prijateljici, ki je pred kratkim rodila
  • na obisku pri mladi družini vprašati, ali je kaj za postoriti oz. ali si morda želijo zasebnosti

Za nekoga, ki  se poklicno ukvarja s pomočjo in podporo v obporodnem obdobju, in tukaj govorim o douli v širšem pomenu besede – o ženski, ki skrbi za nosečnico, porodnico, mamico – pa naj bo to zdravnica, babica, medicinska sestra, patronažna sestra, svetovalka za dojenje ali kakšna druga strokovnjakinja na tem področju, se v okviru razpoložljivosti pričakuje, da:

  • se zaveda, je to za žensko zelo pomembno obdobje in da vsa njena dejanja, besede, dotiki tej ženski zelo veliko pomenijo
  • se drži dogovorov ter izpolni obljubljeno in pričakovano
  • prepoznava morebitne stiske, v katerih je ženska, ki je v njeni oskrbi, in jo napoti po ustrezno pomoč.

Doula v ožjem pomenu besede – porodna spremljevalka – pa mora ob teh lastnostih razviti še neko razpoložljivost prav posebne vrste:

  • pripravljenost, da se z bodočo mamico redno srečuje že v nosečnosti,
  • pripravljenost, da jo nosečnica pokliče, kadar jo potrebuje,
  • pripravljenost ves predviden rok poroda, ki obsega tri tedne pred PDP in dva tedna po PDP, da kadarkoli pride k porodnici in jo spremlja na porodu, ne glede na to, kje in kako dolgo se bo porod odvijal
  • pripravljenost, da jo po porodu obišče in se z njo pogovori o porodni izkušnji, o morebitnih težavah v prvih dneh po porodu, o tem, kaj mamica potrebuje.

Tovrstna služba vsekakor ni enostavna. Na forumu Alldoulas se je razvnela debata o tem, kako dolgo doule običajno zdržijo v tem poklicu. Izkušnje so zelo različne, odvisne pa zelo verjetno od tega, koliko doula uspe prilagoditi svoje življenje svojemu novemu posebnemu poklicu in koliko ji uspe najti ravnovesje med naporno službo, družino in skrbjo za svoje telesno in duševno zdravje ter vzdrževati notranjo rodovitnost.

Doule velikokrat trpijo za tako imenovano “compassion fatigue”, izčrpanostjo zaradi sočutja. Ta bolezen nastopi zaradi pretirane razpoložljivosti, pretiranega razdajanja drugim. Zato je na mestu, da se tudi doula drži istih načel glede zdravega načina življenja, ki jih svetuje nosečnicam in mamicam, ki jih spremlja:

  • reden spanec
  • zdrava in uravnotežena prehrana
  • zadostno pitje tekočine
  • gibanje
  • hoditi na zdravniške preglede
  • jemanje prehranski dopolnil
  • izogibanje alkoholu in cigaretam
  • uporaba sprostitvenih tehnik in zmanjšanje stresa
  • prosti čas za hobije, razvajanje, nego sebe
  • preživljanje časa z ljubimi osebami
  • molitev/meditacija

Ključ do trajnega uspeha v tem poklicu je gojiti pripravljenost na čase, ko bo začetna vnema popustila. Morda si je treba priznati, da trenutne življenjske okoliščine douli onemogočajo, da bi opravljala ta poklic. Nemogoče je biti doula, če delam pet dni v tednu in zaradi službe ne najdem časa niti za tridnevno usposabljanje; za prisotnost pri porodu nisem dovolj pripravljena, če nimam svojega avta; nemogoče se je zanesti name, če sem mama treh majhnih otrok in molim, da bom v času poroda dobila varstvo; nemogoče je pričakovati, da bom s svojim poklicem zaslužila ogromne vsote denarja, če si ne morem privoščiti niti cene delavnice …

Ne bomo spremenile sveta čez noč. Zato je dobro, če smo potrpežljive, profesionalne in praktične. Nagovorile so me besede neke doule, ki je rekla, da nas lastni otroci najbolje pripravijo na ta poklic. Morda tega takrat, ko bi se rade z vso močjo vrgle v neko dejavnost, ne razumemo čisto dobro. A v teh besedah se skriva zrno resnice.

 

Naslednjič bom pisala še o dveh vidikih profesionalnosti – plačljivosti in zrelosti doul.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.