Česa me je naučil ta porod?

Po moji uri je čas Foto: Ana Pavec
Po moji uri je čas
Foto: Ana Pavec

Porod se običajno počasi napoveduje. Z občasnimi popadki, s krvavo-sluzastim izcedkom iz nožnice, s povečanim nemirom mamice  … Par zna sam imenitno ohraniti normalen vsakdanjik in se posvečati prijetnim aktivnostim.

Za močno povezane pare je najbolje, če so do aktivnega poroda sami, saj sta takrat najbolj sproščena in spontana. Zasebnost jima omogoča, da oksitocin nemoteno kroži (in krepi popadke). Lahko uživata zadnje skupne trenutke, ko sta še v dvoje, se ljubkujeta, smejita …

Prvi stik z zdravstvenim osebjem je lahko zelo moteč za porod, še posebej če strokovno osebje nastopa avtoritativno, hladno, vzvišeno, vsevedno. Podvomila je vase, v svojo presojo, sploh v to, da res rojeva. A da se okrevati 🙂 Pomaga sprehod, kosilo v sproščenem vzdušju, vrnitev domov, pogovor o občutkih, priznanje ranljivosti, strateško načrtovanje prihodnjih pogovorov.

“Zdajle mi ni do tega,” zadostuje za zavrnitev ponujenega posega ali postopka, npr. vaginalnega pregleda. Občudovala sem njeno poslušanje sebe in pogum, postaviti se zase.

Domači prag ima neko čudežno moč, da povrne intenzivnost popadkov.

Na zunaj povsem mirna, a v njej divja nevihta popadka. Z vsemi močmi obvladuje intenzivnost in bolečino, ki jo preplavlja. Zunanji opazovalci vidimo le mirno spuščanje zraka skozi razprte ustnice in zaprte oči. Ob tem se včasih lahko počutimo nekoristne.

“Pa kdaj se bo rodil?!” Porod potrebuje čas. To je zahtevno.

“Ali je vmes sploh kaj pavze?” Dobro je pustiti, da odmore med popadki lahko izkoristi za umiritev in nabiranje moči. Ko najde položaj, ki ji ustreza, ji omogočimo, da se v njem zbere in sprosti. Tako dobi moč za naslednji val, ki prihaja.

Otroka bo porajala, ko bosta na to pripravljena ona in on. Ko bo dovolj nizko, ko bo dovolj razprl porodno pot, ko bo zbrala dovolj moči, ko se bo oprla na nekoga, da potisne otroka na svet. Samo njun je, otrokov in njen, ta čas.

Ni prva skrb staršev, da ugotovijo spol otroka. Ona mora najprej dojeti, da je res – rodila. Da je tukaj. Da ga drži v naročju. Da je njen. Začutiti olajšanje, zmagoslavje, hvaležnost.

Šivanje poškodb porodnih poti je sama po sebi mukotrpna naloga poporodnih ur, zato bi bilo dobro, da bi ga lajšali, kolikor se da – ne motili mame in novorojenčka, ki se še vedno spoznavata, zagotovili učinkovito in zadostno odpravljanje bolečine z zdravili (!), omogočili čim manj premikanja in prestavljanja. V središču je ženska, ne zdravnik.

Kljub negotovosti je mama tista, ki se od prvega trenutka uči skrbeti za otroka. Pomagamo ji lahko, da z vsakim dejanjem pridobi košček samozavesti, da zmore. Da je najboljša zanj. Lahko pa ji z vsako besedo to stežka pridobljeno samozavest odvzemamo.

Porod je čudovito preprost, a se v njem zgodi tako skrivnostna preobrazba, ki jo malo po malo dojemamo še mesece in leta.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.