prenos (3)Predmet knjige je težaven notranji proces prehoda – notranje preobrazbe ob velikih življenjskih spremembah. Avtor knjige William Bridges loči med tema dvema pojmoma. Pravi, da prehod ni le druga beseda za sprememboSprememba je selitev v drug kraj ali nastop nove službe, rojstvo otroka ali smrt očeta. Z drugimi besedami, sprememba je zunanja, situacijskaPrehod je notranji, psihološki. Ne gre za določene dogodke, ampak za notranjo reorientacijo, novo definicijo sebe, skozi katero moramo iti, da bi vključili spremembe v svoje življenje.

Avtor trdi, da so vsi prehodi sestavljeni iz treh faz:

  1. konec (prepuščanje starih razmer)
  2. nevtralna cona (trpljenje in zmedena izgubljenost v vmesnem času)
  3. novi začetek (odzivanje na nove priložnosti)

Knjiga ni zgolj priročnik o tem, kako se spoprijemati s prehodi, ampak temelji na teoriji osebnostnega razvoja, ki vidi prehod kot naravni proces izgubljenosti in nove najdenosti, ki zaznamuje preobrate na poti rasti. V vsej naravi lahko vidimo, da rast pomeni občasne pospešitve in preobrazbe: nekaj časa se stvari razvijajo počasi in je videti, kot da se nič ne dogaja – dokler nenadoma ne poči jajčna lupina, zacveti veja, odpade paglavčev rep, odpade list, se prelevi ptič, začne se zimsko spanje. Z nami je enako.

Avtor je v začetku sedemdesetih let organiziral prve seminarje o spoprijemanju z življenjskimi spremembami. Presenetilo ga je, kako različni ljudje so se zbrali. Nagovarja me doživljanje novopečene mamice.

imagesOznanil sem, da bodo konci tema naslednjega srečanja. To je vznejevoljilo novo mamico. “Saj ga ne pošiljam na faks,” je rekla, “poskušam se le navaditi nanj”. Poskušala se je spopadati z začetki, ne s konci. Seveda je bil čudovit dojenček (to je nekajkrat ponovila), vendar je imela nekaj težavic. Koliko naj ga pušča jokati, je vprašala svoje sošolce, in kako naj prepriča moža, da bo več pomagal?

V nekaj sekundah je bilo ozračje polno nasvetov in hitro smo se oddaljevali od koncev. Vendar je bilo zanimivo, da naši nasveti niso bili uporabni, saj je že vse slišala – celo prebrala, preden je dojenček prišel. To jo je razburilo in postajala je jezna, najprej na moža, potem na svojo mamo, ki ji ni povedala, kakšno je materinstvo v resnici, nato na dojenčka, in končno na nas, ki smo bojda le sedeli tam in kimali in se delali “prijazne, ko vam je vseeno, če je konec z mano – in z mano je konec!”

Postalo je jasno, da smo prehodili dolgo pot od tistega čudovitega dojenčka, za katerega je potrebovala le nekaj nasvetov. A zdelo se je tudi, da smo nekam prišli, saj je naslednjih nekaj minut ganljivo govorila o svojem življenju in želji po otrocih. Z možem sta bila poročena dve leti, preden je zanosila, in bila sta zelo srečna skupaj. Oba sta si želela otroke, vendar sta bila oba presenečena, da je bil siten novorojenček tako zahteven in moteč. “Nisva več sama,” je dejala žalostno, ko jo je minila jeza. “Resnično ljubim dojenčka, vendar sta stara svoboda in lahkotnost minili. Ne moreva več oditi, kadar se nama zljubi ali živeti po svojem urniku. Počutim se, kot da sploh ne bi več živela svojega življenja.” 

Ta ženska, ki je hotela, da pozabimo na konce in se lotimo začetkov, je spregledala, kako je na njeno življenje vplivalo kar nekaj koncev. Težave, ki jih nismo mogli rešiti namesto nje, so se izkazale za manj pomembne, kot je sprva trdila, saj je v globini situacija ostajala nespremenjena, ne glede na to, kaj se je zgodilo z njimi. “Nikoli nisem o tem razmišljala tako,” je priznala, “vendar se zdaj zdi, kot da sem prestopila nekakšen prag in ni več vrnitve. Moje staro življenje je izginilo. Zakaj nihče ne govori o tem? Vsi ti čestitajo za novo življenje, za starim pa moraš žalovati sam.” 

Pravzaprav ni čisto tako. Kmalu po tem, ko je ubesedila svoje občutke, je ducat ljudi zrcalilo njeno izkušnjo in podalo svojo različico. Zakaj je bilo tako težko govoriti o tem? Nekatere je bilo sram, da so bili žalostni ali jezni zaradi domnevno “dobre stvari”; drugi so obžalovali izgubljene priložnosti. Spet drugi so bili preprosto zmedeni in osramočeni, da se niso znašli v običajni življenjski situaciji – nekaj, za kar so si predstavljali, da drugi storijo z lahkoto.

Zanimivo je, da si ljudje delimo občutja izgube ob spremembah, ne glede na to, ali gre za pozitivne spremembe ali negativne (vsaj z vidika družbe) – kako lahko čutimo izgubo, ko se po letih osamljenosti poročimo, ali podedujemo bogastvo po tem, ko smo dolgo komaj shajali, ali dosežemo slavo, ko smo se vseskozi trudili uspeti v karieri?

images (1)Prehodi se lahko zgodijo tudi nedovisno od sprememb – notranja preobrazba, ki jo doživljamo, sproži, da nekaj storimo na zunaj in zavestno povzročimo spremembo.

Knjiga se nato ukvarja s posameznimi področji prehodov:

razvojni prehodi, ki so povezani z življenjskimi obdobji,

prehodi v odnosih

prehodi na delovnem mestu

V treh naslednjih poglavjih podrobneje opiše posamezne faze prehoda.

Verjetno najtežji del prehoda v sodobni zahodni družbi je nevtralna cona, saj smo izgubili spoštovanje do te pomembne praznine v kontinuiteti našega obstoja. Praznino tolmačimo le kot odsotnost nečesa. Kadar manjka nekaj tako pomembnega, kot je sorodna povezanost, smisel ali realnost, skušamo te manjkajoče elemente nadomestiti kar se da hitro. Na prehod gledamo kot na prečkanje ceste. Morali bi biti norci, da bi ostali tam na sredi dlje, kot je potrebno. Samo ne usedi se na tla, da bi temeljito premislil stvari!  Nič čudnega, da imamo toliko težav. Ta pogled nam namreč ne osmišlja bolečine konca, saj mislimo, da je naša stiska znak, da sploh ne bi smeli stopiti na cesto. Prav tako ne vemo, kaj bi z občutjem izgubljenosti, ki se nam na videz vleče v nedogled. “Kje je že drugi konec ulice?”

prenos (1)Nevarno je, da bi se v tej fazi vračali nazaj ali skušali pospešiti stvari. Kljub temu lahko storimo nekaj stvari, da si olajšamo pot:

  • poiščimo reden čas in prostor za samoto
  • zapisujmo si izkušnje, ki jih doživljamo v tem obdobju – zelo so pomenljive
  • izkoristimo ta odmor sredi akcije življenja, da napišemo avtobiografijo
  • izkoristimo priložnost, da ugotovimo, kaj si res želimo
  • pomislimo, kaj bi ostalo neizživeto v našem življenju, če bi se danes končalo
  • vzemimo si nekaj dni, da se odpravimo na svojo različico potovanja v neznano

Nekaj misli o začetkih:

Novi začetki so dostopni vsem in vsi imamo težavi z njimi. Naj si še tako želimo na novo začeti, del nas se upira, kot da bi hoteli narediti prvi korak v katastrofo. Vedno so nam dostopni kot priložnosti, vendar jih ugledamo šele, ko smo pripravljeni nanje.

Pristni začetki se začnejo znotraj nas, celo takrat, ko nas zunanje priložnosti opozorijo nanje. Dokler se ne oblikujejo, ne moremo doseči rezultata. Ko pa začnejo dobivati obliko, lahko storimo dve stvari: da se nehamo pripravljati in začnemo udejanjati, ter da se poistovetimo s končnim izidom novega začetka. Kakšen občutek nam bo dalo, ko bomo dejansko storili nekaj, kar nameravamo? Prav, recimo, da je narejeno. No, opravljeno. Sem oseba, ki počnem take stvari. Ljudje sedaj gledajo name kot na “osebo, ki je to naredila”. Ko pogledamo sebe skozi njihove oči, spoznamo, kaj je samozaupanje: doživljanje sebe kot nekoga, ki zmore take reči.

images (2)Nerealno je pričakovati, da bo nekdo uprizoril začetek kot tekač, ki se požene iz startne pozicije. Tudi če se je zunanja sprememba že dopolnila, se notranji začetki še dogajajo. V takih trenutkih ljudje pogosto rečejo: “Mislim, da se še nisem čisto navadil na to novo situacijo.”, vendar bi bilo pravilneje reči: “Nisem še čisto nova oseba – a postajam.” Tudi novi začetki so polni odpora ravno tako kot konci, polni izgub, ter vmesni čas, poln dvomov in frustracij.

Konci in začetki z vmesno praznino so osnovna oblika, ki je tako nujna za rast, da se jo moramo naučiti prepoznavati v svojem življenju. Družbe, ki so imele o tem največ védenja in so oblikovale rituale za prehajanje iz enega obdobja v drugega, jih niso opisovale. Večino svojih spoznanj so usidrale v zgodbe. Zato je avtor uporabil prispodobo zgodbe o Ojdipu in Odiseju ter na koncu še o Amorju in Psihi iz starogrške mitologije. Vsi pomembni prehodi vključujejo čas v peklu. Preden se vzpnemo, se moramo spustiti. In večino teh potovanj moramo opraviti sami. Naša navada, da skrbimo za druge (ter prepričanje o sebi, da smo ljudje, ki skrbimo za druge), postaneta oviri in vodita k porazu. Upreti se moramo starim impulzom, da bi skrbeli za druge, in namesto tega biti pozorni na to, kaj počnemo in zakaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.