Moj občutek je bil, da sem se skrbi za naju z dojenčkom v prvi nosečnosti lotila odgovorno: redno sem se udeleževala pregledov pri ginekologu in obiskala materinsko šolo. Brala sem knjige in revije o nosečnosti. Ubogala:-) A kljub temu sem ob porodu in po porodu ugotovila, da bi se dalo narediti še marsikaj … Na kaj bi v nosečnosti tudi morali pomisliti, z namenom bolj izpolnjujoče porodne izkušnje in tudi bolj zadovoljivega poporodnega obdobja?
Smiselno bi bilo, da bi bila vsaka nosečnica deležna temeljitejše fizioterapevtske obravnave. S tem bi lahko dovolj zgodaj diagnosticirali, npr. razmaknjeno trebušno steno in bi s prilagojeno vadbo lahko marsikaj dobrega naredili za svoje telo (in jasno, tudi za svojo dušo:-)).
Vsem nosečnicam bi prišli prav napotki za pravilno dvigovanje težjih stvari, kjer je pomembno, da dvigujemo s pomočjo nog (tako, da počepnemo, preden kaj dvignemo) in ne tako, da se sklonimo. To je zlata vreden nasvet, ki zelo prav pride tudi v času po porodu, ko je veliko opreme za dojenčke zelo težke in za nošenje tudi nerodne.
Ker je obporodno obdobje zelo pogosto tudi čas, ko menjamo bivališče, bi bilo zelo na mestu opozorilo, kako škodljivo je dvigovanje težkih stvari za naša rodila. Ravno selitve so namreč pogost razlog, da svoje telo preobremenimo, čeprav žensko telo ni bilo ustvarjeno za dvigovanje in nošenje težkih stvari.
Trebušno steno in hrbtenico bomo obvarovali tudi s pravilnim vstajanjem iz postelje, ki mora biti vedno iz boka in nikoli iz hrbta (navada, ki jo velja živeti tudi, ko se nosečnost konča).
Redna vadba za mišice medeničnega dna, ki bi se morala začeti najkasneje v nosečnosti, pa je dobra popotnica v skrbi zase in svojo medenico tudi v letih, ko bomo z rodnim obdobjem zaključile. Droben trik, ki lahko pomaga, da ne pozabimo na vaje za mišice medeničnega dna je, da te vaje pripnemo še na neko drugo opravilo (npr, da jih izvajamo med umivanjem zob, likanjem, gledanjem televizije, …) in tako nam lahko dosti lažje in hitreje pridejo v navado.
Navadimo se tudi, da stisnemo mišice vsakič, preden bi jih obremenili, kar z vztrajnim ponavljanjem tudi preide v navado.
Ne pozabimo pa, da na mišice medeničnega dna in tudi trebušne mišice (ter kasnejše morebitne težave) zelo vpliva tudi način poroda. Ležeč položaj na hrbtu je zagotovo najslabši, saj si pri iztisu prav nič ne moremo pomagati z gravitacijo, pač pa je pritisk na medenično dno večji, kot bi bil v kakem drugem položaju.