Izjave ljudi, ki ustvarjajo pogoje za rojevanje v Sloveniji, mi sporočajo, da resničnih potreb porodnic ne poznamo niti približno dovolj.

Na Valu 202 smo 4. 11. 2010 lahko poslušali oddajo Vroči mikrofon o porodu na domu. Visoko noseča sem prisluhnila z notranjo distanco, saj se nisem hotela vznemirjati po nepotrebnem. Neka izjava pa me je kljub vsemu razburila, in sicer je na vprašanje, kakšen bo odziv porodnic na ponudbo postojnske porodnišnice, ko bodo odprli t.i. babiško hišo, pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege v postojnski porodnišnici  ga. Jana Čelhar odgovorila: “Bi rekla, da to ne bo množično, množičen naval. Tako pričakujemo. Ker to so posebne ženske s posebnimi željami in mislim, da se je tem ženskam, porodnicam, premalo prisluhnilo v tem času in da bi tej specifični populaciji zdaj radi ugodili.”

V oddaji Omizje z naslovom Porod na domu – nevarnost ali pravica z dne 5. 1. 2011 je direktor trboveljske porodnišnice menil, da domačnost, ki jo nudijo porodnicam, ustvarja urejenost njihovega porodnega oddelka, saj je tam celo televizija!

Iz spomina mi priplava  odziv zdravstvenega osebja pri mojem drugem porodu, ko sem jih prosila za zasebnost – pustili so me samo. Ali je zasebnost res to, da si prepuščen sam sebi?

Zasebnost je tudi glavni argument mnogih slovenskih babic, da par za porod naj ne najame doule, saj je to intimen dogodek. Kako pa one poskrbijo za to, da porod intimen dogodek tudi ostane? Ali znamo nuditi zaščito in varnost, ne da bi posegali v zasebnost?

Michel Odent v knjigi Birth and Breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth (Porod in dojenje: ponovno odkrivamo potrebe žensk med nosečnostjo in porodom) piše o potrebah današnjih žensk:

“Kakšne babice bomo potrebovali v prihodnosti? Običajen odgovor danes je, da potrebujemo žensko, ki bo nudila čustveno podporo (posebno v Ameriki), ali tako, ki bo nudila oskrbo (posebej v Veliki Britaniji). V vseh primerih odgovor nakazuje na globoko vtisnjeno prepričanje, da nihče ne more roditi brez neke vrste skrivnostne energije, ki prihaja od zunaj. Nenavadno je, da vztrajamo pri potrebi po zasebnosti, in njeni spremljevalki, potrebi po zaščiti. Nenavadno je, da se moramo vrniti h koreninam babištva. Vendar se zdi, da je ravno to tisto, kar potrebujemo, da bi bolje razumeli fiziološke procese med porodom.

Babica, ki zmore nevidna sedeti v kotu, ima znanja, ki jih tip babice, ki predvsem aktivno podpira in pomaga, nima. Tako, kot je Freud dosegel prelomnico v našem razumevanju človeškega vedenja tako, da se je zadrževal v ozadju, lahko tudi babica, ki ni vsiljiva in ne vodi, lahko radikalno spremeni naše razumevanje porodnega procesa. Zaradi svojega pristopa je Freud odkril tako imenovani transfer, proces, pri katerem se posameznikova čustva prenesejo z ene osebe na drugo. Potegnemo lahko vzporednico med njegovim odkritjem in vlogo, za katero nekatere tradicionalne babice čutijo, da je njihova: kadar ostajajo “low-profile”, v ozadju, čutijo, da se spremenijo v nadomestno mater. Tako postanejo predmet transferja. Slišale so stotine žensk med rojevanjem klicati svojo mater.

Dejstvo, da nekatere ženske med porodom vzpostavljajo stik z lastno materjo, pa čeprav skozi nadomestno osebo, kaže na pomembnost dela, ki sta ga opravila John Kennel in Marshall Klaus z uvedbo doule (op. av.: ta zanimiva gospoda z njunimi ženami lahko slišite in vidite v filmu Doula – bistvena sestavina). Doula je mama, ki nima za seboj posebnega medicinskega usposabljanja, je pa sama izkusila normalne vaginalne porode z dobrimi izidi. Ostaja pri rojevajoči ženski. Klaus in Kennel sta začela s svojimi študijami v 70. letih 20. stoletja v polnih gvatemalskih bolnišnicah, kjer se je vsak dan rodilo 50 do 60 dojenčkov in kjer so postopke uvedli ameriški zdravniki in medicinske sestre. Odkrila sta, da prisotnost doule dramatično zmanjša pojav vseh vrst posegov in rabo zdravil in izboljša izid poroda. Kasneje so raziskovalci njuno študijo ponovili v Houstonu v Texasu, v soseski, kjer je večina prebivalstva hispanskega porekla in vlada nizek standard. Na porodnem oddelku z dvanajstimi posteljami zdravstveno osebje usmerjajo angleško govoreči prebivalci. Doule govorijo tako angleško kot špansko. Tako kot v Gvatemali, ima tudi tukaj prisotnost doule pozitivne učinke. Moja interpretacija je, da v nepoznanem in tujem okolju porodnice doulo čutijo kot zaščitnico. Ščiti jih tako kot bi jih lastna mati.

Doulo lahko vidijo tudi kot povezavo z vsakdanjim življenjem, saj govori, se vede in je videti  kot katera koli druga ženska. Ob tem pomislim na nasvet, ki ga dobijo ženske v londonski bolnišnici Garden Hospital: “Od doma prinesite s seboj nekaj ljubih predmetov.” Težko je čutiti zasebnost v povsem tujem okolju. Seveda Klaus in Kennel interpretirata rezultate študij v skladu s prepričanji današnjega časa. Govorita o podpori in ne o zasebnosti in zaščiti. Kakršne koli interpretacije že potegnemo iz njih,  študije bi morale prispevati k radikalni spremembi porodnih praks v industrializiranih državah. So sodobne in dopolnjujejo mnoge statistike, ki kažejo, da elektronsko spremljanje plodovega stanja povzroča več škode kot koristi. Način, kako ženske izbirajo doulo, je lahko navdih državam, kjer ponovno odkrivajo babištvo, kot npr. v Kanadi, Združenih državah in tudi v evropskih državah, kjer je babištvo že uveljavljeno.”

Pri porodu torej ne potrebujemo lepih zaves in računa za hotelsko oskrbo. Če verjamemo to, potem lahko res trdimo, da so to posebne ženske, ki jih bomo zato poslali v posebne institucije. Če bo reorganizacija slovenske porodniško-ginekološke službe res šla v smer, da bodo imele porodnišnice čim več porodov na dan, ne bo pa poskrbljeno tudi za stalno prisotnost vsaj ene osebe, ki ne bo porodničin partner in bo zaupala v normalnost poroda, čutim, da bo varnost porodov ogrožena, ne povečana.

Pri porodu potrebujemo predvsem prisotnost ljudi, ki spoštujejo našo zasebnost, s svojo zaščitno vlogo skrbijo za varnost poroda ter v resnici poznajo fiziološki proces poroda in prepoznavajo pravi trenutek za ukrepanje.  Samo s takimi ljudmi bomo varne me in naši otroci.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.