Če se ob otrokovem rojstvu zdi, kot da se je čas ustavil, se v drugi polovici prvega leta njegovega življenja nenadoma zavemo, da to sploh ni res.

“Moj dojenček” začne segati po predmetih, naenkrat ni več odvisen le od mojega mleka, premika se po prostoru, spušča prve glasove… V zavest mi priplava slutnja, da se neizogibno bliža čas, ko se ne bo več tako tesno prilegal v moje naročje in ne bo več “moj dojenček”.

Še z večjo hvaležnostjo uživam čas, ko mu pomenim vse.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.