Občasno v meni izbruhne močna želja, da bi bilo v vsakdanjiku več mene, da bi bil moj jaz, njegove potrebe, želje in zahteve v večji meri upoštevane, izpolnjene. Počutim se izrinjeno na zgodnje jutranje in pozne večerne ure ter na kratke minute v premorih čez dan, pa še takrat sem razdeljena v več smeri. Zdi se mi, da bi bilo treba stvari zastaviti popolnoma drugače, da bi se to uresničilo, da bi se moje življenje končno uredilo.

V takih trenutkih tekmujem s svojimi otroki za pozornost in upoštevanost. Kdo je tisti, ki naj me usliši?

“Predvsem moramo opraviti z nezrelo željo, da bi kdo drug poskrbel za našo srečo, ker mi skrbimo za njegovo. Osebnost, ki živi mimo svojih želja, postavi vase kot najvišjo avtoriteto nekaj ali nekoga drugega. Pristne želje nam preprečujejo, da bi postale orodje za višje cilje, pa naj bodo še tako vzvišeni. Obenem nas vračajo telesu, nas povezujejo z naravo, z omejenostjo in ranljivostjo, spontanostjo. Kdor varuje otroka v sebi, se ne meče v samopreseganje in izgorevanje, ne muči svoje narave. Predaja se izbranemu in bistvenemu ter v svojih mejah doseže največ, kar je mogoče. Čiste želje so znanilke upanja in najzvestejše sodelavke ljubezni do sebe. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 143, KDO JE TISTI, KI NAJ ME USLIŠI?)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.