Ena od težav mame doma je enoličnost del, ki jih opravlja. Kaj vse je treba postoriti dan na dan na dan! In rezultati? So vidni oziroma občuteni le v suhih ritkah in sitih želodčkih, na marljivih in igrivih ročicah in na mami, ki se zvečer izmučena zlekne v gugalnik in si končno spočije ušesa od stalnega: “Maaamiiii!”
Kako se upiramo enoličnosti? Z ustvarjalnostjo – kako se lahko danes kosila lotim na nov način? Kako se lahko odzovem drugače na prepir med starejšima otrokoma? Kakšen vrstni red jutranjih opravil uberem? Kam bi jo danes lahko mahnila? Koga lahko danes pokličem in ga povprašam o novicah? Kaj mi ponuja narava? Kaj novega bo danes pogruntal moj dojenček ali malček?
Včasih pa tudi enoličnost dobro dene – še posebej, če za popestritev poskrbijo neljube poškodbe, neprijetne zamude, neprijazno razpoložen dojenček … Ob takih trenutkih me delo – kakšno dolgočasno ponavljajoče se gospodinjsko opravilo – prav pomiri.