Falling walls lab
Ana Pavec: Breaking the Wall of Disrespecful Maternity Care

Na materinski dan, 25. marca 2015, sem na prvem tovrstnem dogodku v organizaciji ljubljanske univerze, Falling Walls Lab Ljubljana, predstavljala svojo idejo (v angleščini, na voljo pa so mi bile le pičle 3 minute) z naslovom Podiranje zidu nespoštljive obporodne oskrbe.

Nisem bila sicer izbrana, da bi odpotovala v Berlin, da bi predstavila svojo idejo tudi tam (na svetu je pač veliko več bolj perečih problemov, kot na primer, kam bomo shranjevali vse mogoče digitalne podatke, ki jih vsak dan produciramo (in ja, to je tudi moja težava, fino bi bilo imeti “usb ključek” v obliki žive rožice, nad zmagovalno idejo Breaking the Wall of Data Storage Karin Ljubič in njene ekipe sem navdušena!), vendar sem prebila pomemben led v mojem javnem govorjenju, pred neznanim občinstvom obeh spolov :), najrazličnejših poklicev in zanimanj sem predstavila problem in rešitev področja, s katerim se ukvarjam kot doula in porodna aktivistka.

Slovensko besedilo, ki sem si ga v ta namen pripravila, objavljam tukaj v celoti.

Pravijo, da je trenutek, ko mati prvič prime svojega otroka v naročje, eden najlepših v življenju. Vendar pa je obširna ameriška študija pokazala, da je pogostost pojava post-travmatskega stresnega sindroma pri materah po porodu večja kot pri prebivalcih južnega Manhattna po terorističnem napadu 11. septembra

Porodna travma ni splošno znana, ne v javnosti in celo ne med zdravstvenimi strokovnjaki. Ženske, ki trpijo in želijo o tem spregovoriti, so pogosto utišane z besedami: “Poglej, kako lepega in zdravega otroka imaš! Ali ni to najpomembnejše?” 

Penny Simkin je v študiji z naslovom Le še en dan v življenju ženske? dokazala, da se ženske svojega poroda do potankosti spominjajo tudi 20 do 30 let kasneje, kot bi se zgodil včeraj. V zaključku študije zato predlaga, da naj bi zdravstveni strokovnjaki vedno imeli pred očmi vprašanje, kako se bo mati spominjala njihovih besed, ravnanja in odnosa. 

Po slovenskem Zakonu o pacientovih pravicah iz leta 2008 imamo tudi porodnice:

  • pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe,
  • pravico do obveščenosti in sodelovanja,
  • pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju,
  • pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje,
  • pravico do preprečevanja in lajšanja trpljenja,
  • pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo,
  • pravico do obravnave kršitev pacientovih pravic.

Glavna babica na porodnem oddelku ljubljanske porodnišnice je v nedavni televizijski oddaji povedala, da v njihovi ustanovi prejmejo le 3 do 4 pritožbe porodnic na mesec, ki pa se nanašajo predvsem na slabo hrano, pomanjkanje materialov, dolgo čakanje na zdravnika, le redko pa na strokovne napake zdravstvenega osebja ali slabe porodne izkušnje.

Zakaj tako malo žensk izkoristi svoje možnosti za izboljšanje porodne in poporodne izkušnje?

Moja ideja je ponuditi ženskam, ki želijo spregovoriti o svoji porodni izkušnji, okolje in možnost, da se po porodu srečajo s strokovnjaki, ki so bili prisotni pri njihovem porodu ter z njimi podelijo svoja občutja. Na ta način bi imele matere možnost spregovoriti o svojem doživljanju in bolje integrirati porodno izkušnjo, zdravstveni delavci pa bi lahko pojasnili, zakaj so uporabili kakšen poseg in razložili svoje strokovno stališče glede dogajanja pri posameznem porodu. Oboji bi tako stopili v močno potreben dialog, se tako lažje vživeli v različne poglede drug drugega, zdravstveno  osebje pa bi dobilo možnost, da reflektirajo svoj odnos do porodnic kot oseb, ki čutijo, imajo svoja pričakovanja, upanja, ki razmišljajo s svojo glavo, ter v prihodnje tako lažje preprečevali iatrogeno škodo, besedno, telesno in spolno zlorabo. 

Takšna srečanja bi bila še posebej pomembna po težkih, zapletenih, travmatičnih porodih, porodih s slabim izidom. Vrsta raziskav je pokazala, da imajo starši, ki so pri porodu doživeli neprijeten in nepričakovan dogodek, veliko potrebo po iskrenih in resničnih informacijah. Želijo vedeti, kaj se je zgodilo in zakaj. Želijo imeti še naprej vsaj del nadzora – nad seboj in nad situacijo. Želijo imeti izbiro in možnosti. Za očete in matere je pomembno, da imajo možnost ostati skupaj in se podpirati. Potrebujejo sočutje in razumevanje, nasvete in pomoč, kako se soočati s svojimi čustvi. Za koristne so se izkazale tudi podporne skupine in telefonske linije za pomoč. 

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2014 izdala izjavo o preprečevanju in odpravljanju nespoštovanja in zlorab pri porodu. V izjavi poziva:

  • k večji podpori vlad in k razvoju raziskovanja in udejanjanja 
  • k programom, ki bi izboljševali kvaliteto obporodne oskrbe, z močnim poudarkom na spoštljivi oskrbi 
  • k večjemu poudarku pravic žensk do dostojne, spoštljive zdravstvene oskrbe v nosečnosti in pri porodu 
  • k pridobivanju informacij o spoštljivih in nespoštljivih zdravstvenih praksah, k ustanavljanju sistemov odgovornosti in smiselne profesionalne podpore 
  • k vključenosti vseh deležnikov, tudi žensk, pri trudu za izboljšanje oskrbe in pri preprečevanju nespoštljivih in zlorabljajočih praks.

IMG_2068Tudi sama sem imela travmatično porodno izkušnjo. Na tej fotografiji, posneti dan po porodu, se sicer tega ne razbere z mojega obraza. Vendar pa je bil najbolj zdravilen trenutek, ki me je opolnomočil za celostno okrevanje, ko sem lahko pogledala svojemu zdravniku v oči in mu povedala svoja občutja. 

Diana West, ameriška svetovalka za dojenje, pravi, da se matere pogosto ne zavedajo, kako pomembna je njihova povratna informacija za zdravstvene strokovnjake. V nekem intervjuju je povedala, kako je eden od zdravnikov spremenil svojo celotno prakso na podlagi izkušenj, ki jih je z njim podelila. Mnoge spremembe, do katerih je prišlo na področju poroda in dojenja, so uvedle ravno posamezne matere, ki so se zavzele in hotele nekaj spremeniti. En glas ima veliko težo, saj je mama, ki rodi, neverjetno močnejša kot kadarkoli, preden je imela otroke. 

Ogromna baza raziskav od osemdesetih let dvajsetega stoletja kaže, da komunikacija ne vpliva le na zadovoljstvo pacientov, ampak tudi na zdravstvene izide, upoštevanje strokovnega mnenja in zmanjšanje pravnih sporov. Na naše razmerje do zdravstvenih strokovnjakov nismo navajeni gledati kot na enakovreden odnos med uporabnikom in ponudnikom. A porod ni bolezen, zato morda na nobenem drugem področju zdravstvene oskrbe potencial za partnerstvo ni tako velik in čas tako zrel. 

2 komentarja on Podiranje zidov v nespoštljivi obporodni oskrbi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.