Zadnjič sem med mamicami spregovorila o področju življenja, o katerem ne govorim tako pogosto in na katero pogosto nisem prav ponosna. V nadaljevanju pogovora sem od ene od prijateljic slišala: “O, da imaš tudi ti negotovosti! Dobrodošla v našem svetu!”

Izjava me je presenetila, saj se nikoli nisem štela izven tega sveta (mamic, ki imamo podobne težave), vendar mi je dala tudi misliti – zakaj o tem ne govorim bolj odkrito in pogosteje?

Odgovor najdem delno v tem, da že ves čas, kar opažam težave, menim, da bo sčasoma že nekako šlo, da se bo izboljšalo samo od sebe, samo … dovolj vztrajna in potrpežljiva moram biti, dovolj dolgo stiskati zobe …

Drugi del odgovora pa je v tem, da me prav nič ne dvigne, če samo opisujem (obupno) stanje, se pritožujem nad njim, hkrati pa ne pridem do rešitve, ne najdem nič pozitivnega … Tako sem verjetno nevede oblikovala vzorec, pri katerem drugi niso nič vedeli o globini mojih težav, na tem področju so videli le tiste uspehce, ki sem jih razkrila, kadar so se le (z veliko muke in po dolgem trudu) pokazali.

Ko sem o tem pripetljaju spregovorila v drugem krogu mamic, pa sem bila spet presenečena, ko me je sredi mojega razglabljanja o tem, kako bi morala biti bolj odkrita, neka mamica prekinila: “Ja, katera od nas pa je odkrita? Kdo pa se ne dela perfektne?” Saj nikoli ne slišimo, kako kdo trpi prve mesece po porodu, če srečaš mamico na sprehodu in jo iskreno povprašaš, kako je, s kislim nasmeškom odgovori: “V redu sem. Dobro mi je. Fajn nam gre.” ne glede na to, kaj jo v resnici pesti. Navzven kažemo ob vsaki priložnosti in kadar le moremo, najlepšo podobo o sebi in o družinskem življenju, ki ga živimo, resnica pa je včasih, ne pa tudi vedno prav daleč od tega, vendar pa nikoli ne govorimo o težkih trenutkih, naporih, stiskah, ki smo jih morali prebroditi … Dobro je torej, če zavestno sestopamo s piedestala perfektnosti in kažemo svojo človeškost.

Želim pa spregovoriti še o drugi strani. Kolikokrat, ko delimo svojo ranljivost, naletimo na resnično empatijo? Pravo sočutje odlično ponazarja naslednja risanka (na žalost le v angleščini, vendar zelo nazorna):

RSA Shorts: Dr Brené Brown, “The Power of Empathy” from Gobblynne on Vimeo.

Ob zgoraj opisanem pogovoru sem razmišljala tudi, kolikokrat mi sami druge postavimo na piedestal perfektnosti, s tem, ko nikoli ne pomislimo, da imajo morda tudi težave. Raje se primerjamo z njihovo javno podobo in na tihem gojimo zavist, namesto da bi jih povprašali po njihovi človeški plati.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.