Mamica, ozri se okrog sebe in naštej tri stvari, ki jih v tem trenutku imaš in jih ne bi zamenjala za noben denar. Moje trije favoriti so: gugalni stol, na katerem umirjena vdihavam čudovit vonj dojenčkovih laskov; stara sedežna garnitura, ki je najljubši trampolin naših dveh malčkov ter moj ljubi pianino, na katerega lahko zaigram poskočno Lisičko in se spomnim sebe v koncertni dvorani… Vsi trije so tudi sinonim za posvečen čas, ko sem z otroki.
Naj vam načina ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate… (Heb 13,5a)
Vprašanje notranjega razkošja ni samo vprašanje denarja in ga ne moremo reševati s poskusi višanja svojih dohodkov ali s prizadevanjem za socialni dvig. Potreba po občutku, da bi bile potrjene v svoji enkratni dragocenosti, je v ženskah običajno zelo močna. Zato je odnos do denarja in ugleda ključno vprašanje, če se lotevamo samovzgoje. Tudi težko prigarana blaginja ne bo prispevala k dvigu samospoštovanja in k občutenju, da živimo razkošno, če v našem dnu ni duha blagostanja. Še bolj verjetno pa je, da si bomo to blaginjo same onemogočale ali z njo ravnale tako, da se bo uveljavljalo temeljno (revno in prevarano) občutenje sebe. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.122)