Kako drugače se odzivam na dojenčka, če imam do njega nerealna pričakovanja kot pa če vem, da je njegovo vedenje normalno za njegovo starost in stopnjo razvoja!

V prvem primeru imam svojega otroka za največjega razvajenca in sovražnika mojega spanca, zato sem ponoči nanj obupno jezna in ga spravim v še hujši jok.

V drugem primeru se zavedam, da od manj kot leto starega dojenčka ne morem pričakovati, da bo neprekinjeno prespal vse noči, zato skrbim, da grem pravočasno spat, prosim za pomoč pri skrbi za starejša otroka, počivam čez dan v času, ko vsi spijo ter si ne nalagam preveč obveznosti, da se lahko ponoči primerno odzivam in poskrbim za dojenčkove potrebe po bližini in varnosti.

Kaj je bolje za oba?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.