Kako pogosto sem gluha za to, kaj mi otrok sporoča! Vsake toliko časa me prešine, da govorim o otrocih vpričo njih, ne da bi jih vključila v pogovor. Ta navada me spremlja že, odkar je bil prvi sin dojenček in sva se s sosedo sprehajali in klepetali. Sedaj je že kompetenten sogovornik, pa si še vedno ničkolikokrat dovolim, da govorim namesto ali mimo njega. Učim se spoštovanja teh majcenih, a vélikih človeških bitij.

Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: “Efata!” to je “Odpri se!” In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. (Mr 7,32-25)

Zrela mati namreč detetu priznava čustvovanje in mišljenje, notranji svet, ki je drugačen od njenega. Zna sprejeti, da ga pogosto ali dolgo ne razume, zna potrpežljivo čakati in opazovati z zaupanjem vase in vanj. Dojema, da novorojenček večkrat sam ne ve, kaj mu je, a da kljub temu potrebuje nekaj čisto določenega in največkrat čisto drugačnega od tega, kar se zdi potrebno. Postopoma čuti, ali je jok izražanje olajšanja, bolečine, strahu, lakote ali osamljenosti … Zaveda se, da so vsi uvidi vedno le začasni, njeno razumevanje je v nenehnem nastajanju. Pripravljenost, da sproti popravlja svoje interpretacije, je morda najpomembnejša značilnost materinske in očetovske zrelosti. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 291)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.