Sem sredi svoje bitke vsakdanjega življenja. Mimo mene priparadira druga mama, v svoji najboljši podobi tistega ideala, ki nama je obema skupen. Skrčim se v dve gubi. Jaz pa nisem to, nisem storila tega, nimam tega … Če sledim toku misli, sem vedno bolj stran od sočutja do sebe, prav tako pa od stika s svojim otrokom. Res mislim, da moj otrok potrebuje to, kar vidim pri drugi mami? Res lahko slepo posnemam druge in ob tem najbolje, kar zmorem, skrbim za svojo družino?
Enako pogubno živim, kadar mislim, da sem jaz tista, ki bolje sledim nekemu idealu kot druge okoli mene.