NOVIČKE S TEBOJ SEM

Kaj mi manjka?

Včasih ne vem.

Manjka mi ur v dnevu.

Ženskega klepeta.

Več parov rok.

Spanja.

Nežnosti.

Pohvale.

Miru.

Idej.

Spretnosti.

Znanja.

Potrpežljivosti.

Odločnosti.

Reda.

Sproščenosti.

Včasih nočem vedeti, samo da bi se lahko pritoževala, jamrala in se razvajala še naprej.

Ena izmed mnogih

Počasi, počasi se moja potreba po občutku, da sem posebna, hrani in umirja. Da sem edinstvena, enkratna in neponovljiva, ni dvoma.

A v materinstvu je spoznanje, da nisem nič posebnega, prihajalo postopoma, počasi in praznnisem ga sprejela zlahka.

Ko sem rodila prvega otroka, sem imela občutek, da bi me morali vsi po vrsti začeti vikati.

Tako fino bi se bilo naslajati ob “dejstvu”, da sem “carica”, ker sem mama petih otrok. A z vsakim otrokom bolj sem spoznavala, ne da to dejstvo ni pomembno, ampak da sem se pridružila mnogim mnogim drugim, ki smo izbrale vsakdanjik, v katerem je mnogo mnogo opravil, drobnih, na videz nepomembnih, pa vendar služijo veliki stvari.

In ko se hočem smiliti sama sebi, koliko dela da imam, se spomnim – delim si sestrstvo s toliko in toliko mamami okrog mene in pred menoj, mnoge so že prehodile to pot in jo hodijo. Nič posebnega nisem.

Končno je to dejstvo postalo tolažeče.

Končana gospodinjska opravila

V kuhinji bi lahko preživela ves ljubi dan. Prav tako pri ukvarjanju z oblačili. Prav tako pri pospravljanju igrač. Prav tako pri šivanju strganih hlač. Prav tako pri …

A odločila sem se, da to ne bo glavni del mojega dneva. Da, postorjeno mora biti marsikaj.

Toda jaz lahko odločim, na kateri stopnji bom oznanila, da je neko opravilo zaenkrat končano.

Edino tako sprostim čas, da v svoje dneve in predvsem svoje doživljanje življenja vnesem nekaj svobode, lahkotnosti, prazničnosti in drugih vrednot.

Obisk s Krvavca

Krvavec je naša “hišna gora”. Vsako jutro preverimo, kakšno je vreme, tako da se sredi stopnic zazremo v njegovo smer. Zaprisegla sem si, da enkrat ustvarim video fotografij s časovnim zamikom na tem oknu in svetu pokažem, kakšno neizmerno raznolikost uspejo meteorološki pojavi ustvariti na tem hribu samo v enem dnevu.

Veste, moji moški so na Krvavcu stalni gostje. Jaz pa ne tako pogosto. Nič kaj me ne vleče gor v sneg in mraz, še posebej, če imam v dolini mladičke, za katere moram poskrbeti.

A danes, no, natančneje včeraj, sem se zavedla, da lahko iz te lepe gore črpam še eno vrsto moči. Obiskala me je “tetka s Krvavca” in odločila sem se, da jo bom odslej pogostila, kot se spodobi. To ni neka stara tečna nadloga, ampak res modra poosebljena ženskost, ki me povabi, da se poglobim v njene skrivnosti.

Danes sem ji že naredila čaj. Tudi spalno kuro sva opravili. Sinoči sem jo povabila v krog prijateljic, kjer smo se pošteno nasmejale in se okrepčale ob druga druge zgodbah.

Ne vem, kako bodo moji moški to razumeli, ampak odmaknila se bom od njihovega sveta. Vsaj za en dan v mesecu.

Vse lepo in prav

Saj veste tisto anekdoto, ko mož pride domov in najde ženo in otroke v popolnoma razdejani hiši? Vpraša jo, kaj se je zgodilo. Ona pa se mu zazre v oči in reče: “Veš, dragi, ko me običajno vprašaš, kaj počnem cele dneve doma?” “Ja?!” “No, tega danes nisem počela.”

Okrog mene vlada kaos. Dan, ki ne gre po ustaljenih tirnicah, pač pušča za seboj veliko zmedo. Nisem še niti jedla, otrok je v šolo pozabil vzeti zvezek, drugi je odšel namrgoden, tretji nima kape, četrti bi najraje ostal doma.

Po drugi strani pa vem: nima zvezka, ima pa vrečko s sladkimi dobrotami, da bo praznoval rojstni dan. Zjutraj sem ga vzela v naročje in mu na uho pripovedovala lepe spomine na najino porodno zgodbo. Ni dobre volje, a v torbi ima skrito pismo od Miklavža, ki ga bo kmalu odkril. Nima kape, a sva se dogovorila, da jo bo poiskal v omari za izgubljene predmete. Ni pospravljeno, a doma sem in lahko spet vse lepo uredim.

S hčerko se sesedem v gugalnik in jo podojim. V trenutku zakinka. Oksitocin zaplapola po mojem telesu in jaz vem:

vse bistveno je lepo in prav.

Kaj so me naučila polena

Vsakič, ko kurim v peč, imam svojevrstno meditacijo.

Drva je treba na ogenj, če hočemo, da lepo gori, nalagati strateško. Spodaj malo papirja, nato čim bolj križem kražem nekaj tanjših trsk. Potem pridejo na vrsta večja polena, a je bolje, da je kakšno manjše za podlago, nanj pa naslonim večja, spet tako, da so prekrižana.

Vedno mi pri tem pride na misel, kako se v družbi prepleta delovanje različnih organizacij. Velikih drv nikoli ne smemo naložiti tesno skupaj, saj ne bodo gorele. Če pa je dovolj podlage in jih enakomerno nalagamo navzkriž, ogenj vedno lepše plapola. Najbolj gori prav na vrhu, kjer se stikajo.

Pomembno je treba torej, da imamo dovolj prostora, da gorimo vsak zase, a iščemo tisto, kar nam je skupno, kjer lahko naredimo veliko toplo in svetlo grmado.

Vsaj trenutek

Včasih si ne morem pomagati in ob pogledu skozi okno v lep sončen dan vzdihnem: “Joj, kako lahko eni uživajo!” Seveda imam občutek, da nisem med njimi.

A četudi ne morem pustiti vsega in slediti svojim željam, lahko prav vsak dan ukradem vsaj en majhen trenutek.

Včeraj je bila to fotografija šopka vrtnic na pultu, ki me je spomnil na nedeljsko praznovanje in na katerem se je ujelo dopoldansko sonce.

Kaj bo danes?

Zrela hruška

Poznate tisto reklo, da je življenje tisto, kar se dogaja, medtem ko ga načrtujemo?

Tako se mi zdi prav vsak dan. Ne glede na to, kako skrbno skušam predvideti razne popoldanske in večerne zaplete, vedno je drugače.

Moja stalnica je, da si postavljam roke, ki jih redko zares dosežem. Zanimiv pa se mi zdi občutek pri tem, ko sem na cilju, čeprav mnogo kasneje, kot sem sprva predvidela.

Počutim se izpolnjeno!

Spominjam se misli, ki jo je izrekla modra prijateljica: hruška pade z drevesa, ko je omedena in zrela, ne takrat, ko hočem jaz.

Velike reči

Pogosto razmišljam, na koliko različnih načinov sem priviligirana. Saj poznate tisto svetovno statistiko, po kateri ima le peščica ljudi hrano, čisto vodo, streho nad glavo, družino, možnost šolanja, dostop do zdravstva, redno delo, dostop do interneta …?

S tem sem soočena zjutraj, ko se odločam, kateri namaz bom danes izbrala, ko iz omare vlečem oblačila in primerjam, katere roza hlače bi se danes hčerki najbolje podale, dopoldne, ko pogledujem, v katero smer bi se podala na sprehod, do knjižnice, do kavarne ali po drevoredu, ko pregledujem shrambo in presojam, ali naj bo kosilo mesno, zelenjavno ali nekaj vmes? Včasih ne vem, ali naj za stik s prijateljico izberem sms, mejl, telefon, Skype ali FB sporočilo. Dileme priviligiranih. Včasih se bojim, da se bo moj mehurček vsak čas razpočil. A tolaži me sv. Pavel, ki me opozarja, da mogoče bolje obvladam pomanjkanje kot bogastvo. “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil.” (Flp 4,12)

Vedno sem verjela, da sem lahko misijonarka tam, kjer sem. Da mi ni treba v Afriko. Revščino in lakoto videvam na vsakem koraku. Tudi sredi obilja. V očeh. Želim si jo tešiti. S tem, kar znam in zmorem.

 

Namočiti prste v svoje strahove

V teh dneh na prehodu v advent mi tako zelo zadiši po piškotih. A potrebujem posebno spodbudo, da se jih zares lotim – namreč peke z otroki.

Pred očmi so se mi vrteli prizori razbitih jajc, pomokanih hlač, krmežljavih keksov in mojega kriljenja rok, ko od obupa in utrujenosti ne vem več, kaj bi.

Točno tako je bilo. Le da sem v si v procesu dala veliko sočutja. “Tvoja mami je tudi veliko odlašala in zatirala tvojo željo po tem, da bi skupaj pekli. Ni čudno, da te je strah. Ja, hudo je, ko jajce zleti po tleh in je treba brisati izmuzljiv beljak, medtem pa poslušati vpitje. Uh, ta množica rok, ki se steguje v posodo s testom, pa tako rada imaš nadzor, dihaj, dihaj. O, saj niso tako slabi. In testo je božansko. Kmalu bo konec. Zelo se trudiš! Bravo! Še malo, ja, okrasiti jih je tudi treba. Kako si pozorna!”

Med oblikovanjem sem večkrat zaslišala otroški smeh, kar je bil pravi balzam za moja ušesa, v katerih so še kar odzvanjale številne kritike o obliki mojih pekovskih tvarin, vedenju pri mizi in nerodnosti.

Na koncu sem si prav oddahnila med temeljitim čiščenjem posode in kuhinje, zdelo se mi je, da topla voda ni le odstranila vseh pack, ampak odnesla tudi moje strahove in dvom vase.

Pa jo imam, polno škatlo piškotov in peciva za prijateljico. Obvarovala sem jo celo pred sladkosnedim možem 🙂

Resnično sem šla preko sebe.