NOVIČKE S TEBOJ SEM

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.

 

Vzdrževanje meje

Lansko leto smo bili v kobariškem muzeju soške fronte. Takrat šestletni sin se je čudil, kako je mogoče, da je Avstroogrska izgubila vojno, če pa je v zadnji bitki pregnala Italijane do reke Piave. Še več, meja se je po vojni zajedala globoko v notranjost sedanjega slovenskega ozemlja.

Podobno se mi dogaja v postavljanju meje otrokom. Dosežem velik preboj, potem pa se mi zgodi, da šestletnik želi, da ga oblečem, da osemletniku brišem nos, da ni konca plenicam in dojenju …

Da, vzdrževanje meje je veliko bolj naporno in dolgotrajno delo kot pa njeno prvotno postavljanje.

Vedno isto

Ljudje se v življenju premikamo po spirali. Napredujemo, vendar se na nekaterih točkah zdi, da smo spet na istem mestu, čeprav smo vmes najbrž prehodili kakšno nadstropje.

Še ena zima, ko se je začela smučarska sezona in sem doma z malčico, medtem ko se drugi podijo po belih strminah; z drobtinami posejana miza, ki jo že n-tič ta teden brišem, kot da bi imela generalno po hiši; deja vu ob prepiru, ki se vrti vedno okrog istih potreb mene in moža, pa jih ne znava uslišati … Take stvari me spravljajo v obup.

A hkrati ni res – nekje skrito tli upanje, da znam in zmorem drugače. Lahko se spoprijemam s temi izzivi, jaz sem poslana njim in oni so poslani meni.

Pomaga mi, da si dajem priznanje za to, kar sem se že naučila  in da ostajam odprta za nove možnosti, nove korake.

Deljenje vsakdana

Večkrat sem prebrala, da si ženska išče pleme – sorodne duše, s katerimi bi lahko delila vsakdan. Še posebej čutim to potrebo, odkar sem postala mama, a mi jo uspe le malo po malo uresničevati. Z obiski, klepeti s prijateljicami, pisanjem, skupino Blagor ženskam, branjem knjig ženskih avtoric, spletnimi skupnostmi, pogovori z mamo, bratom, sestrama, …

Vedno znova ugotavljam, kako temeljna potreba je to. Še posebej v življenjskih prehodih, kot so prihod novega družinskega člana, menjava službe, selitev, smrt bližnjega.

Kako smo v hrepenenju po njeni uresničitvi vedno znova na začetku!

Dobre navade

Zimsko sonce

Dvignem rolete in odpre se mi pogled v zimsko jutro. Razveselim se sonca.

V moj dan prinese veliko svetlobe, veliko igre za mojo hčerko s sončnimi žarki na tleh dnevne sobe, veliko tolažbe zame, ko gledam poplesajoče lise na mizi z adventnim venčkom.

A ko stopim ven, mi je jasno – zimsko sonce pogreje le mene in tiste, ki imajo tople hiše in tople bunde.

Zato mu moramo pomagati odganjati temo in mraz.