NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine (ne)uživanje vsakdanje lepote

Moj dan se velikokrat začne z mislijo, kaj je treba narediti. Včasih se počutim, kot da sem od trenutka, ko otroci vstanejo, do trenutka, ko gredo spat, avtomat, ki streže drugim in nima svoje volje ne vizije. Moji čuti so zamrli ob skrbi za otroke.

 

notranja lepota1

Pripravi zajtrk, daj mi maslo, izprazni pomivalni stroj, izprazni pralni stroj, obesi cunje, pospravi mizo, stisni me k sebi, pomagaj se mi obleči, zamenjaj plenico, obuj me, daj mi gor rokavčke, daj mi dol rokavčke, namaži me, obriši me, poišči mi tisto igračo, nesi me, glej me, poslušaj me, skuhaj mi kosilo, daj mi krožnik, daj mi žlico, pobriši mizo, pometi po tleh, pojdi z mano ven, povej mojemu bratu, naj mi da igračo, nalepi mi obliž, preberi mi knjigo …

Da prekinem to verižno razmišljanje izključno o tem, kaj je treba, se moram zazreti v nebo, se usesti, se pogledati v ogledalo, si prižgati glasbo, si skuhati kavico, iti na WC, se sprehoditi, se pogovarjati z drugimi odraslimi …

Zavedati se, da sem ŽIVA. ODRASLA. OSEBA.

MOJA JUTRA

Zahrepenela sem po tem, da bi že zjutraj prebudila svoje čute. Tako sem začela bolj zgodaj vstajati in dajati svojem dnevu lepši začetek. Na aplikacijo z nalogami sem si zapisala vsakodnevne obveznosti do sebe: jutranji tuš, jutranjo glasbo, molitev, pisalni ritual, kontemplativno fotografijo. Tako sem si zadala, da jih ne bom pozabljala in izpuščala.

Bolj sem začela biti pozorna, v kakšnem vzdušju se prebujam. Čeprav sem že vse življenje bolj večerni tip, sem ugotovila, da mi redno zgodnje vstajanje da nenadomestljivo sidro v dnevu, ko lahko reflektiram prejšnji dan, začutim svoje vzgibe in sklenem, kaj bi bilo v današnjem najbolj modro.

V miru se lahko posvetim svojim mislim in poglobljeno naredim tisto, kar bi sredi dneva lahko le mimogrede – molila, opazovala košček narave, pisala.

notranja lepota2

 

V moj pisalni ritual spadajo:

1. Zvezek potrditve in hvaležnosti

To je droben zvezek, kamor zapisujem vse, kar sem v preteklem dnevu naredila, kar mi je uspelo, za kar sem hvaležna, kar se me je dotaknilo, kar mi ni bilo samoumevno.

2. Life Organizer

To je knjiga Jennifer Louden, kjer so po tednih nanizana vprašanja za samospraševanje in refleksijo. Pomagajo mi, da se spomnim na nek vidik sebe, svoje ženskosti, da bolj v polnosti užijem čas, se bolje začutim.

3. Zvezek neužite lepote

Vse se je začelo z mojo veliko željo po fotografiranju. Estetskem. Srčno sem si želela nekaj jutranje “meditativnosti” prenesti tudi v dan. Nisem hotela, da je med mojimi mirnimi jutri in hektičnimi dnevi tak oster kontrast. To mi je omogočila fotografija. Želela sem ujeti trenutke v našem dnevu v kvalitetne fotografije. A kmalu sem ugotovila, da jih več ostane neovekovečenih, saj:

  1. se mi ni dalo vstati in iti po fotoaparat,
  2. bi prisotnost fotoaparata razblinila čarobnost trenutka ali celo prekinila stanje ali akcijo, ki sem jo hotela fotografirati,
  3. nisem znala zvesto poustvariti fotografije tistega, kar sem videla,
  4. nisem utegnila fotografirati videnega, ker sem bila polno zaposlena z otroki, gospodinjskim opravilom ali pa sem bila celo sredi dogajanja, ki sem ga želela fotografirati,
  5. je stanje ali akcija, ki sem ga želela fotografirati, prehitro minila in sem jo zamudila.

Ker pa sem se želela naučiti premagovati zgoraj omenjene ovire, sem začela pisati zvezek neužite lepote, kjer sem po alinejah zabeležila neujete trenutke. Tako so namesto v fotografiji ostali zabeleženi vsaj v besedah in okrepila sem si veščino, da opazim stvari, ki me nagovorijo s svojo lepoto. Izboljšal se mi je spomin in sposobnost priklica – koliko lepih trenutkov se je danes zgodilo! Če se je scena kasneje ponovila, sem hitreje reagirala in jo naslednjič bolj verjetno posnela s fotoaparatom.

notranja lepota3

4. Vaje Na svoji zemlji

Vaje za samovzgojo iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula delam že nekaj let in so neprecenljiv pripomoček pri spreminjanju zakoreninjenih vzorcev čutenja, mišljenja in vedénja. Na ta način sem premagala že marsikatero notranjo oviro, ki mi ni dala, da bi polneje zaživela svojo ženskost in materinstvo.

5. Dodatno čtivo ali vaje o nečem, česar se pravkar učim

Običajno v svojo “pisalno vrečko” naložim veliko preveč, kot v tistem trenutku zmorem prebrati ali rešiti, vendar pa je želja po učenju premočna. Pod to rubriko spadajo natisnjene vaje z različnih spletnih tečajev, zanimivi članki, ki so predolgi, da bi jih brala za računalnikom, na mp3 posneti intervjuji ali predavanja, ki jih poslušam med gospodinjskimi opravili …

ŽENSKA POTREBA OD NEKDAJ

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto.

Proti mojemu ritualu se mi je začelo javljati polno neugodnih občutkov. Včasih obžalujem zamujeni spanec (ali ne bi raje potegnila jutranje spanje skupaj z otroki?). Počutim se krivo, ker imam take čudne želje (ali je pisanje res ena od osnovnih življenjskih potreb? Ali se mami spodobi, da v tolikšni meri goji neko abstraktno veščino, od katere nima nihče drug nič koristi? Ali ne bi raje – pospravljala, pomila posodo, zalila rože, plela vrt …?). Počutim se tesnobno, kadar se mi zdi, da imam premalo časa (ali morajo otroci res vstati tako zgodaj in tako pozno hoditi spat? Ali imajo vklopljen senzor, da pricapljajo za mano deset minut po tem, ko vstanem jaz?).

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto – hodile so na primer k zornicam – zelo zgodnji jutranji maši. V ogromno pravljicah in pripovedkah je scena, ko je ženska šla na potovanje k “divji babi” – k prvinski ženski duši, kjer se je naučila nekaterih spretnosti in veščin, ki se jih ni mogla nikjer drugje in so ji dobro služile v spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Na nek način je moje jutro odhajanje v skriti notranji gozd, kjer s pisalom naberem drva, pometem svojo dušno hišico in pristavim lonec za krepčilno juho. Ob svojih zvezkih začutim: zapisujem, torej sem.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Umik od pritiskov interneta

V začetku decembra sem bila na dolgo zaželenem duhovnem vikendu čisto zase. Nujno sem potrebovala predah od napornega vsakdana in se obenem zazreti vase.

Zanimivo, že v tednih pred tem me je “srečala” knjiga Notranji glas ljubezni Henrija M. Nouwena, v kateri so zbrani njegovi dnevniški zapisi iz najtežjega duhovnega obdobja. Knjiga je odličen pripomoček za razločevanje in poslušanje notranjega glasu, kam me kliče moje poslanstvo v določenem trenutku (tudi če je že začrtano in potrebujemo poglobitev svojih odločitev).

Posebej me je nagovoril naslednji odlomek, za katerega se mi zdi, da mi jasno narekuje, kaj je moja naloga v prihodnjih mesecih, ko se bom pripravljala na prihod novega družinskega člana:

“Ko nekega dne spoznaš, da te Bog kliče v bolj skrito življenje, se tega povabila nikar ne ustraši. Leta dolgo si dopuščal, da so ti življenje krojili glasovi, ki so narekovali aktivnost in nastopanje v javnosti. Še vedno misliš, četudi v nasprotju z lastnim notranjim občutkom, da izpolnjuješ svoj poklic, samo če počneš nekaj, kar je na zunaj vidno. Vendar sedaj odkrivaš, da ti Božji glas govori: “Ostani doma in zaupaj, da bo tvoje življenje rodovitno, tudi če bo skrito.” Ne bo ti lahko ubogati ta Božji klic. Zaradi negotovosti, dvomov vase in izrazite potrebe po potrditvi izgubljaš zaupanje v svoj notranji glas in bežiš pred samim seboj. Veš pa, da ti po notranjem glasu govori Bog in da boš našel veselje in mir samo, če mu boš sledil.”

Kar nekaj časa sem premišljevala, ali naj začnem “kampanjo” za novo obdobje kluba S TEBOJ SEM, se zavežem še za eno obdobje pisanja maminih lekcij, vendar tega trenutno ne morem narediti. V preteklosti sem že marsikdaj obljubila kaj, česar nisem bila zmožna potem izpolniti v zahtevah vsakdanjega življenja. Tako da se mamine lekcije v tej obliki za nekaj časa poslavljajo … Pisati gotovo ne bom nehala … Samo da potrebujem ta umik od zunanjega urnika in pritiskov. Iz srca vam hvala, ker ste me podpirale ves ta čas!

Bliža se božič – vklopi praznični program!

Prav zanimivo se mi je vsako leto opazovati, kako se ne glede na to, koliko sem doma in se izogibam velikim trgovskim centrom, že v začetku novembra, najpozneje pa v sredini, vame prikrade tiha misel na to, da se bližajo prazniki.

MOJE LETOŠNJE DOLGE PREDPRAZNIČNE PRIPRAVE

Tako sem letos že med jesenskimi počitnicami po obmorskem kampu nabirala storže s prav posebnim namenom (iz njih sem izdelala adventni venček).

Na čisto zgornji polici zakonske omare so se že nekaj časa nabirali skrivnostni predmeti, ki so romali v roke majhnih lastnikov na Miklavžev večer.

Vremenske razmere so nas letos že kmalu prisilile, da smo premetali omare, preizkusili zimsko opremo in zdaj vsi od najmanjših naprej že uživajo smučarsko sezono.

Ko ni bilo mogoče, da bi otroke v kratkem popoldnevu brez avta nekako spravila na sneg, ki je bil v višje ležečih vaseh, smo izdelovali snežinke iz papirja …

Voščilnice so letos neverjetno hitro potovale na pošto (se vidi, da imam iz leta v leto več pomočnikov).

V trgovini me je premamila revija, s katere so se bohotili omamni piškoti in je imela podnaslov »specite si vesel božič«. Izbrala dva preprosta in privlačna recepta ter organizirala pekovsko soboto.

PRAZNIKE NAJBOLJ UNIČUJETA NAGLICA IN PREVELIKA PRIČAKOVANJA

Izkušnje preteklih let in tudi pripovedi drugih mamic mi pravijo, da je predpraznični in praznični čas najlepši tista leta, ko je mama na porodniški ali kako drugače bolj »proste glave« (rok niti ne!), da lahko razmisli o tem, kako bi ga polepšala.

Praznike namreč najbolj uničujeta naglica in pa prevelika pričakovanja. Če pa si lahko stvari lepo razporedimo in ne pretiravamo v zadanem, se lahko rodi veliko lepega.

Zgodilo pa se mi je tudi, da sem (zaradi pretiranega naprezanja ob tem, da je že osnovna skrb za otroke zahtevala zelo velik napor) zbolela že za božič in potem klavrno preživela preostanek praznikov. Kako se temu izogniti?

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

OBLIKUJ SI PRAZNIKE PO SVOJI MERI!

V teh dneh se v kinu vrti film Poredne mame 2 – tokrat so se nekonvencionalne mame odločile, da se bodo uprle božičnim običajem. Prepričana sem, da bi se dalo podobno vsebino sporočiti tudi na veliko bolj okusen način, kot je predstavljeno v tem filmu.

A temeljno vprašanje ostaja: zakaj je večina bremena priprav na praznike na ženskah? Kako lahko uravnovesimo svoje potrebe in priprave na praznike, da bi se vsi družinski člani imeli lepo, tudi me?

Pri tem so nam lahko v pomoč naslednja vprašanja:

  • Kateri prazniki v adventno-božično-novoletnem času so mi najbolj pri srcu?
  • Kateri običaji v tem času so mi najbolj všeč?
  • Zakaj? Katere komponente teh običajev so se mi najbolj usedle v srce? Kaj mi pri teh običajih največ pomeni?
  • Ali sem v začetku tega prazničnega časa že začela dobivati kakšna sporočila, opozorila, da tudi letos ne bo vse tako idealno, kot bi se želela? Kaj se je dogajalo?
  • Katerim temeljnim potrebam se v prazničnem času ne bom odpovedala, pa naj »prekle padajo z neba«?
  • Kako bom izpeljala tri običaje, ki so mi najbolj pri srcu, v okoliščinah, v katerih sem? Razmislim, ali lahko katero od komponent, iz katerih so ti običaji sestavljeni, uresničim v kakšni drugi obliki kot ponavadi?
  • Kateri so moji največji obeti v zvezi s temi prazniki? So se kdaj že izkazali za lažna pričakovanja? Katere potrebe se skrivajo za temi pričakovanji? Kaj lahko ukrenem za uresničitev teh potreb?
  • Kateri običaji mi gredo najbolj na živce, so mi prenaporni, bi jih najraje izpustila?
  • Katere komponente teh običajev me najbolj motijo, spravljajo v obup?
  • Komu ti običaji toliko pomenijo, da jih ne morem zanemariti?
  • Ali sem prepričana, da moram biti jaz tista, ki tej osebi s tem običajem ustrežem? Ali obstaja način, da si te običaje olajšam?
  • Pomislim na to, kakšne nadloge so me doletele med prazniki v preteklih letih. Ali mislim, da sem imela kaj pri tem, da se je to dogajalo? Kaj sem se iz teh izkušenj naučila?
  • Po katerih užitkih tega letnega časa najbolj hrepenim? Zapišem vsaj tri užitke ali veselja, ki bi jih želela prejeti.

VSEM LJUDEM NE MOREŠ USTREČI

Poznate zgodbo o očetu in sinu, ki sta šla z oslom skozi vasi in v vsaki vasi so se pritoževali čeznju, ker nista nikoli naredila prav? Ni bilo dobro, da je sin jahal osla, ni bilo dobro, da je oče jahal osla, ni bilo dobro, da sta oba sedla nanj, ni bilo dobro, da sta oba hodila ob njem.

Tako se pogosto počutim tudi sama v materinstvu. Naj se še tako trudim, nekaterim ljudem ne bom nikoli ustregla.

Včasih to preizkušam do skrajnih meja, tako da sem na koncu vsa izmučena in nesrečna. Zato se zadnje čase trudim, da sploh ne bi bila več osredotočena na njihove pripombe in mnenje, temveč bi bila pozorna nase – na svoje želje, okus, potrebe, mnenje, zmožnosti.

V tem, zadnjem tednu pred božičem, bom razmislila, kako bi se na praznike pripravila po svoji meri. Kaj nam letos omogoča družinska situacija? Kje lahko najdem globlji duhovni pomen morebitnih preizkušenj, ki so nas (ali še bodo) doletele?

Posebej bom pozorna, da ohranim svoj občutek zadovoljstva, ne glede na to, kaj porečejo drugi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Travmatičen porod – trn v peti

Tolikokrat utišamo mamico, ki se sprašuje, kaj se je dogajalo med njenim porodom, naj bo srečna, da ima zdravega otroka, vse ostalo pa bo kmalu pozabila.

 

Velikokrat slišim zgodbe žensk, ki leta in leta ostajajo zakopane globoko v njihovi notranjosti in nepredelane čakajo na trenutek, da bi lahko bile izpovedane, ozdravljene. Nismo kultura, ki bi nudila varen prostor za izražanje materinih občutkov po porodu.

Občutki ženske pa so lahko zelo mešani. Od jeze, razočaranja, oropanosti do nemoči, strahu, zmedenosti. Pogosto se z njimi ne more sproti ukvarjati, zato so v njej potlačeni, razen ko se ji vsiljujejo razne misli, razpoloženja … Večkrat mama ne ve, da je nihanje razpoloženja lahko tudi posledica posttravmatskega stresnega sindroma, ne le “hormonov” in poporodne otožnosti, ki naj bi bila “normalna” za vsako novopečeno mamico.

Včasih so z neprimerno oskrbo pri porodu povezane tudi fizične težave, s katerimi se mora mati v občutljivem poporodnem obdobju dodatno spopadati. Pogosto ti “stranski učinki” niso priznani kot posledica neprimerne oskrbe pri porodu, ampak kot normalen del tega, da postaneš mama, na primer inkontinenca, bolečine v križu, bolečine v sramni kosti, bolečine med spolnimi odnosi, velik razmik med trebušnimi mišicami …

ZAKAJ POGREVAŠ STARO ZGODBO?

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti – moti normalen potek življenja. Bližnja okolica ne more razumeti, zakaj se mati vrača v preteklost in pogreva staro zgodbo. Ne razumejo, da se ji lahko neprestano vrivajo spomini in misli na dogajanje ob porodu. Še posebej, če mati nima fizičnih težav, je težje uvideti, zakaj se preprosto ne more sprijazniti s tem, kako je njen porod potekal.

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti.

Za zdravstveno osebje v porodnišnici  je slaba porodna izkušnja trn v peti, ker bi se morali zamisliti nad tem, kaj rutinsko počnejo in kaj so naredili v konkretni situaciji. Zaradi velike množice žensk, ki gre dnevno skozi njihovo oskrbo, se težko postavijo v kožo ene osebe, ki ji je porodna izkušnja korenito spremenila življenje. Ženske bi morale biti hvaležne, da je zdravstvena oskrba taka, kot je, in ne še slabša. In čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

MAMICE, KI SO JI PRI PORODU POVZROČILI NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE, SE SPLOH NE SPOMNIJO

Avgusta 2016 je sodišče v Alabami v ZDA dosodilo 16-milijonsko odškodnino materi, ki je porodnišnico, v kateri je rodila, tožila zaradi zavajanja in neprimerne porodne oskrbe.[1]

Caroline Malatesta je namreč zaradi visokih upov, ki jih je polagala v osebje porodnišnice, saj je ta promovirala svojo žensko-osrediščeno oskrbo v obsežni marketinški akciji, zamenjala porodno okolje za rojstvo svojega četrtega otroka. Vendar zdravnika, s katerim je bila v stiku v nosečnosti, ni bilo na službenem mestu, osebje, ki je zanjo skrbelo v porodni sobi, pa ni imelo prav nič posluha za njen porodni načrt oziroma želje po individualizirani porodni oskrbi.

Kljub njenim prošnjam so jo polegli v posteljo in jo priklopili na napravo za spremljanje otrokovega srčnega utripa ter ji onemogočili prosto gibanje (čeprav je njihov marketinški oddelek med drugim oglaševal ravno možnost prostega gibanja med porodom). Iz neznanega in nikoli pojasnjenega razloga so jo med potiskanjem na silo skušali iz položaja na vseh štirih prevaliti na hrbet, kar jim je slednjič uspelo, vmes pa je ena od babic šest minut zadrževala otrokovo glavico v porodnem kanalu, da se ne bi porodila, preden bi mama ležala na hrbtu. Ta nasilen poseg je pri Caroline Malatesta povzročil trajne in nepopravljive poškodbe živca, zaradi katerih je nezmožna normalno živeti in skrbeti za svoje štiri otroke.

Poškodbe v takem obsegu zaradi neprimerne porodne oskrbe so redke, vendar pa je zanimivo, kako se je porodnišnica med sodnim procesom zagovarjala za dejanja svojega osebja.

Čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

Prvič, nihče od prisotnih se ni posebej spominjal okoliščin poroda Caroline Malatesta. Zdelo se je, kot da je postopek, ki so ga pri njej uporabljali, nekaj povsem običajnega. Drugič, odvetniki porodnišnice so trdili, da je bilo osebje, če je v resnici ravnalo tako, kot sta navajala zakonca Malatesta, gotovo imelo dober razlog za svoje ravnanje – na hrbet so jo polegli za njeno in otrokovo dobro. Varnost je na prvem mestu. Tretjič, Caroline je med sodnim procesom ugotovila, da osebje na porodnem oddelku sploh ni bilo seznanjeno z vsebino promocije, ki so jo izvajali na marketinškem oddelku porodnišnice – torej, porodnišnica je promovirala “naravni porod” in “žensko-osrediščeno oskrbo”, v resnici pa ni naredila ničesar, da bi izboljšala svoje prakse in jih uskladila s sodobnimi smernicami in z dokazi podprto medicino.

SKRBETI ZA OTROKA MED PORODOM POMENI SKRBETI ZA NJEGOVO MATER

Zelo pomenljivo je, kako je dogajanje o procesu predelovanja svoje porodne izkušnje komentirala Caroline:
“Posebej težko mi je bilo zaradi občutka izdaje. Zaupala sem porodnišnici pri enem od najpomembnejših in svetih dogodkov v svojem življenju, počutila pa sem se, kot da bi me prežvečili in me izpljunili. Toliko žensk, tudi jaz, slišimo, da je “najbolje biti fleksibilen, ker je porod nepredvidljiv.” Mislim, da je to ena najbolj zlorabljenih fraz pri porodu, ko bi radi preusmerili žensko izbiro. Da, porod je nepredvidljiv in izida nikoli ne moremo zagotoviti. Vendar pa ne smemo zamešati oskrbe z izidom. Noben zdravstveni strokovnjak ne more zagotoviti dobrega porodnega izida, vendar pa lahko zagotovi, da bo nudil z dokazi podprto oskrbo in podporne ukrepe, ki bodo kar se da izboljšali možnosti, da dosežemo zdrav porod.”

Nadaljuje še o občutkih spoprijemanja s slabo porodno izkušnjo: “Pogosto smo označene kot sebične, če nas vznemirja naša porodna izkušnja – kot da nismo hvaležne za zdravega otroka – kot da se izkušnja in zdravje med seboj izključujeta in kot da nista neposredno povezana. Vprašajte mojo družino, kako pomembno je materino zdravje, tako čustveno kot telesno, za dobrobit njenega otroka. Ključno je. Noben zdravstveni strokovnjak, ki je zmožen mater obravnavati nespoštljivo, ne more trditi, da to počne iz neke plemenite skrbi za otroka. Skrbeti za otroka pomeni skrbeti za njegovo mater.”

Danes, 10. decembra, obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Šele v zadnjih letih se je mednje uvrstila tudi pravica žensk do spoštljive in kakovostne obporodne oskrbe.[2] Vendar seznanjenost s pravicami ni dovolj, mora preiti v prakso, predvsem pa v miselnost zdravstvenega osebja – da zakona ne bodo spoštovali le zato, ker bodo sicer zašli v težave, ampak ker jim tako narekuje osnovno spoštovanje do vsake ženske.

Viri:

[1] Pascucci, Cristen: Mom Sues for Bait & Switch in Maternity Care. Dostopano dne: 8. 12. 2017
[2] Smernice SZO za preprečevanje in odpravljanje nespoštovanja in zlorabe pri porodu

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Drobne radosti in bridkosti dela od doma

Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Jesensko vabilo v klub S TEBOJ SEM

Moj mož se poleti rad pošali, da se za naju počitnice začnejo septembra 🙂 Zame to na nek način res velja, saj kar lažje zadiham, ko se zjutraj v veži poslovim od šolarjev in objamem mlajša otroka pred odhodom v vrtec, naredim kratek “pospravljalni obhod” po hiši, nato pa sedem za pisalno mizo in pričnem z ustvarjalnim delom, po katerem se vse poletje tako hrepenela in ga lahko užila le po drobcih.

Letošnja jesen je še posebej drugačna, saj je šla v vrtec tudi najmlajša hčerka, kljub temu pa čutim, da se v trenutni družinski situaciji lahko osredotočim le na določene vrste dela – takega, ki ga lahko opravljam od doma in mi ne pobere preveč čustvene energije, ki jo popoldne še kako potrebujem. Zato sem posebej vesela prevajalskih ponudb, ki so mi prišle na pot. V tem letu sem spremljala “le” dva poroda, do nadaljnjega pa ne nudim doula storitev, saj je to nemogoče združevati z resnično dobro podporo ženskam in parom v pričakovanju ter našo družinsko logistiko.

Članke s spletne strani naravniporod.si, ki ste jih tako pohvalili kot nepogrešljive v vaši pripravi na porod (če me spremljate že tako dolgo, resnično hvala!), bom postopoma preoblikovala v gradiva za novo spletno stran, ki je v nastajanju. Kar pa ne pomeni, da se bom zaprla v svoj svet 🙂 Klub S TEBOJ SEM, ki sem ga začela ustvarjati leta 2014 po svojem četrtem starševskem dopustu, je postal živahen triletnik, za katerega ve vedno več mamic in resnično služi svojemu prvotnemu razlogu za obstoj:

… ker si imamo mame veliko povedati!

V jesenski sezoni bo namenjen predvsem temu, da nas bo vse skupaj vabil, da sredi hektičnega materinskega vsakdana pogledamo vase in se redno vprašamo o svojem počutju in notranjem dogajanju. Vedno več mamic mi pove, da so postale mamine lekcije nepogrešljiv sestavni del njihovega vsakdana. V mesecu septembru vam dajem brezplačno priložnost, da članstvo v klubu preizkusite in vidite, ali vam ustreza. **

Brezplačni vpis v mesecu septembru!

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂