NOVIČKE S TEBOJ SEM

Kako naj ob dojenčku storim kaj zase?

Nekaj misli in nasvetov za vse mamice, ki se jim zdi, da jih je po porodu preplavila skrb za otroka, prostega časa, v katerem bi se lahko posvetile sebi, pa kar naenkrat ni več …

MED OVIRAMI …

»Mož je vse dneve odsoten. Poleg službe še študira in je gasilec. Priseljena sva v nov kraj, kjer ne poznam skoraj nikogar. Nimam varstva, saj otrok noče nikogar drugega razen mene in tudi jaz ga še ne zaupam ne svojim ne moževim staršem. Vsa sem utrujena. Počutim se razpeto med mnogimi obveznostmi. V zadnjih mesecih smo bili kar naprej bolni, potem sem se pa še poškodovala. Bojim se kaosa, ki me bo pričakal doma. Skušam se dobiti z drugo mamico, ki živi v bližini, a imava povsem drug urnik. Mož ne razume in ne sliši, kaj potrebujem. Ne počutim se, da bi mi prosti čas pripadal. Včasih kam grem, a se počutim krivo….«

… IN ŽELJAMI …

»Včasih sem plesala in to zelo pogrešam. Rada bi se dobila z najboljšo prijateljico na kavi. Sama. Dosti bi bilo, da bi samo stopila ven iz hiše in se zazrla v nebo. Želim si iti v knjižnico brat revije. Hočem k frizerju brez dojenčka. Rada bi šla plavat. Ko bi imela vsaj pet minut miru! Že celo večnost nisem prebrala nobene knjige.«

… JE REALNOST, KI JO MAMICE ŽIVIMO VSAK DAN

»Ne vem niti, kdaj bi si umila zobe. Moj dojenček nič ne spi. Imela sva krizo, ko je malo spal in jaz nisem več vedela zase. Mož me je našel zvečer na kavču vso objokano in razrvano od osamljenosti in skrbi. Šele ko sem obupala nad tem, da bi koga spoznala na sprehodih, sem se nekoč usedla na klopco in ljudje so me naenkrat začeli ogovarjati in spletla se mi je mreža znancev. Ob dojenčku pišem še magisterij.«

PREVZEMIMO ODGOVORNOST ZASE!

Ko ugotovimo, da ne bo za naš prosti čas poskrbel nihče drug, nam ne preostane drugega, kot da prevzamemo odgovornost zase in začnemo iskati poti, kako bi si odpočile, nabrale moči, užile malo samote, spet počele katero od svojih ljubljenih dejavnosti.

Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Samo me smo tiste, ki lahko najprej slišimo svoje občutke, želje, potrebe, nato pa si poverimo, da jih bomo upoštevale in uresničile.

Kot pravi Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, odlični spodbudi za nego sebe: »Ljubezen do sebe je nenadomestljiva. Nalog, ki jih opravlja za nas, ni mogoče zaupati nikomur.«

Če čutimo veliko potrebo po tem, da bi vsaj nekaj časa v tednu preživele same, brez nenehne skrbi za jokajočega otroka, prosimo za pomoč.

BODIMO OBČUTLJIVE, KO MOŽU IN DRUGIM IZRAŽAMO SVOJO STISKO

Včasih se nam zdi, da moramo moža »postaviti pred dejstva« in tako hočemo na silo  spreminjati njegovo vedenje. Ni treba (oziroma ima pogosto nasproten učinek), da se pritožimo, kako zelo osamljene in neuslišane smo in kako so drugi nepozorni in sebični. Tako spet prelagamo odgovornost na druge.

Namesto tega preprosto povejmo svojo namero in prosimo za pomoč. Drugi pa lahko odloči, kako se bo odzval. Vztrajamo in govorimo o svojih potrebah in željah (z »jaz-trditvami«). Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Tako si lahko vnesemo v svoj urnik redne dejavnosti za svojo dobrobit. Ali pa se naučimo spontano vzeti si prosti čas, tako kot znajo to naši možje. Že pri vratih počakamo pripravljene na odhod in možu predamo dojenčka. Zaupajmo, da se bosta odlično znašla.

DROBNI OSREČUJOČI TRENUTKI

Mnogo stvari zase lahko naredimo ob otrocih in zanje ne potrebujemo veliko – na primer, v napornem trenutku nekajkrat globoko vdihnemo.

Stopimo po kozarec vode in se zazrimo skozi okno. Pred hišo se postavimo k drevesu in poglejmo v njegovo krošnjo. Pokličimo prijateljico in malo poklepetajmo. Prižgemo si glasbo in se zavrtimo po sobi. Vzemimo v roke zvežčič in si zapišimo svoje misli. Ob uspavanju otroka v nosilki berimo knjigo.

Na sprehodu poslušajmo navdihujoč pogovor ali glasbo ali pa ptičje petje. Ko očka prime v naročje dojenčka, se zleknimo na kavč in dvignimo noge. Pristopimo k možu in se stisnimo k njemu. Na poti domov se ustavimo ob travniku in naberemo šopek rož. Fotografirajmo lep prizor.

KO JE HUDO, NE STISKAJMO ZOB

Če imamo težke okoliščine, je še toliko bolj pomembno, da ne zanemarimo svojih osnovnih potreb, kot je zadosten spanec, topel tuš, zdravi obroki, svež zrak, gibanje.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno!

Ne samo po porodu, ne samo, ko smo noseče, vsakič ko se napor poveča, pa naj bo to pri otrokovih šestih tednih, štirih mesecih, osmih mesecih, letu in pol, bi morale ravnati, kot da smo spet na začetku – potrebne pozornosti in okrevanja.

Ko je otrok bolan, ko ima naporno razvojno obdobje, ko je obveznosti več, ko se poveča stres v službi, moramo še bolj poslušati svojo potrebo po izdatnem počitku (tudi čez dan) in se zavestno kdaj odmakniti, da dobimo potrebno distanco in vpogled v situacijo.

Pogosto smo izčrpane od nenehnega odzivanja na potrebe drugih, medtem ko svoje neopažene tlačimo vase.

ODPIRANJE NAVZVEN

Pomembno je, da v stiskah in v doživljanju ne ostajamo same. Delimo svoje občutke z drugimi mamicami.

Pred kratkim sva se z mamico štirih otrok v pogovoru strinjali, kako težko prenašava narejen nasmeh in neiskren »v redu sem, super mi gre,« medtem ko veva, da je pogosto vsaka od nas le korak stran od obupa in depresije. Kolikokrat sem doživela olajšanje, ko sem povedala svoje pristne občutke, potem pa mi je tudi druga mamica podelila podobno situacijo, v kateri se je znašla.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno! Še nekaj: ne primerjajmo svoje resničnosti z brezhibno urejenimi (in verjemite, cenzuriranimi) profili znank na družabnih omrežjih!

NENEHNO UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE

Pri svojem delu vedno znova prepoznavam, kako pomembno je vseživljenjsko učenje in izobraževanje še posebej za starše. Ni treba, da smo eksperti, ko dobimo otroka, a absolutno pripravljeni moramo biti na temeljito učenje. Za otroka je celo ključno, da smo se ob njem pripravljeni razvijati in rasti. Otrokovi možgani se oblikujejo ob odraslih.

Tudi nege sebe se je treba nenehno učiti. Neverjetno je, kako močno zakoreninjeni so v nas vzorci, ki nas nagibajo k storilnosti, ugajanju drugim, žrtvovanju sebe, samosabotaži. Za to, da se vedno bolj ljubimo, se moramo vedno globlje spoznavati, se učiti izražati in komunicirati z drugimi.

Kaj boš torej v naslednjem tednu naredila zase? H konkretnim korakom ti lahko pomaga naslednja vaja, ki sem jo oblikovala (najdeš jo tukaj).

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Kaj bi dal, da bi se lahko spremenil!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj korenito spremenili. Nekaj strategij in napotkov, s pomočjo katerih nam to lahko končno uspe!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo bodisi začeli redno teči, nehali jesti sladkarije, redno brali, prenehali s kajenjem, se redno pogovarjali z zakoncem, vsako jutro molili … S tem, kako prevzemamo dobre in opuščamo slabe navade, se v knjigi Better than before ukvarja Gretchen Rubin, avtorica knjige Načrt za srečo in blogerka.

Pri vzpostavljanju navad nam lahko pomagajo naslednje strategije:

Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

1. EVIDENTIRANJE

Vsako stvar, ki bi jo radi spremenili, se splača na začetku oceniti. Bi radi spremenili svoje vedenje področju financ? Kaj če bi najprej ugotovili, koliko zaslužimo, koliko zapravimo, na katerih področjih in kdaj? Bi radi bolj zdravo jedli? Najprej mesec dni spremljajmo in zapisujmo, kaj zaužijemo. Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

2. POSTAVLJANJE TEMELJA

Nekatere dobre navade so temelj za vzpostavljanje drugih. Temeljna štiri področja za celostno zdravje in srečo so: spanje, gibanje, zdrava prehrana in zunanji red.

3. URNIK

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad. Zato je dobro, da si želene nove dejavnosti dajo na urnik. Kar časovno opredelimo, bomo veliko bolj verjetno v resnici izvedli, še posebej če smo takrat z nekom domenjeni, pa naj gre za telovadbo, masažo, meditacijo ali kaj drugega. Avtorica si je določila tudi poseben čas za naloge, ki sicer nikoli niso prišle na vrsto: prišiti odtrgan gumb, kupiti nov pisarniški stol, podariti knjige …

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad.

4. ODGOVORNOST

Če nekomu za svoje vedenje odgovarjamo, je veliko bolj verjetno, da se bomo držali svojih sklepov. Pogosto se zgodi, da neko navado z lahkoto vzdržujemo, dokler se gibljemo v določenem krogu ljudi, ko pa te zunanje spodbude ni več, navado opustimo. Poiščimo si prijatelja ali kolega, s katerim se bova vzajemno spodbujala pri določeni dejavnosti ali navadi. Rubinova celo deli ljudi na štiri tipe, glede na to, koliko so odvisni od zunanje spodbude, da ostanemo zvesti neki navadi: pokončne, ki brez težav izpolnjujejo tako zunanja pričakovanja kot notranje sklepe, ustrežljivce, ki so odvisni predvsem od zunanjih struktur odgovornosti, dvomljivce, ki dvomijo v koristnost vsake navade, preden jo prevzamejo, ter upornike, ki prezirajo vsako zunanjo strukturo.

5. PRVI KORAK

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Pogosto mislimo, da lahko neko stvar začnemo delati kadarkoli. Ah, to bom že naredil naslednji teden. A tisti dan ne pride nikoli, če se enkrat ne odločimo: Začel bom zdaj.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje. Zato je dobro, da ga naredimo kar se da preprostega. Važno je tudi, da dejavnosti ne ustavljamo, saj jo bomo morali ponovno začeti, kar bo od nas spet zahtevalo prvi korak. Se začenjajo počitnice? Tega ne vzemimo kot konec dejavnosti, ampak le kot začasno prekinitev, ki jo po dopustu nadaljujmo, kot da se vmes ni nič zgodilo.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje.

6. SVEŽ ZAČETEK

Ljudje smo neverjetno dovzetni za nove začetke. To nam lahko pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad pride zelo prav. Se selimo v novo stanovanje ali hišo? Smo zamenjali službo? Smo se vrnili na delovno mesto po starševskem dopustu? Je novo leto? Novo šolsko leto? Vse to je priložnost za nov začetek, ko si lažje oprostimo pretekle poraze in začnemo z obnovljeno voljo in pogumom.

7. STRELA Z JASNEGA

Včasih kar nenadoma spremenimo svoje navade. Preberemo knjigo, ki nas močno nagovori. Prijatelj nam pove o svojem novem odkritju, ki ga je napeljalo k novi navadi. Doživimo zdravstveno težavo. Rodi se nam otrok. In naenkrat imamo dovoljšen razlog, da začnemo nekaj novega, vzpostavimo dobro navado, ki je sicer sploh ne bi.

8. ABSTINENCA

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih, da ne zaužijemo ali počnemo česa preveč. To velja tako za alkohol kot za gledanje televizije in visenje na socialnih omrežjih. Stvar nas preprosto preveč potegne, da bi ji bili kos, zato se ji raje v celoti odpovemo. A tudi tukaj se razlikujemo. Nekaterim ljudem je lažje, če si dovolijo, da se tu in tam “pregrešijo”, saj bi se jim sicer zdelo, da je cena za dobro navado previsoka. Poznavanje sebe je ključnega pomena.

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih.

9. UDOBJE

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo; po drugi strani pa si otežimo dostop do tistega, kar hočemo zmanjšati. Če na delovnem mestu želimo uživati zdravo malico, si ne postavimo sladkarij na delovno mizo. Če bi radi hodili na jutranjo telovadbo, si vse potrebno pripravimo že zvečer. Če se težko upremo spletnim nakupom, si postopek nastavimo tako, da bomo morali vsakič vnesti podatke in si tako otežili impulzivno nakupovanje.

10. ZA VSAK SLUČAJ

Vsi vemo, da je v življenju polno situacij, ko se težko držimo zadanih sklepov. Kaj če bom zjutraj preveč utrujena, da bi vstala? Kaj če dežuje? Kaj če …? Ker vemo, da smo nagnjeni k temu, da v teh primerih opustimo dobre sklepe, predvidimo tako situacije in si ustvarimo varnostna načela. Če me pri delu zmoti zvonec, se bom, takoj ko bo mogoče, vrnil k delovni mizi in nadaljeval.

11. ZAZNAVANJE IZGOVOROV

Včasih imamo občutek, da si lahko privoščimo izjeme pri ohranjanju navade, saj nam, tako mislimo, to ne more škoditi. Pogosti izgovori so, da smo bili “dovolj pridni”, da bomo že jutri nadoknadili, da smo imeli drugo, pomembnejše delo, da nismo imeli izbire, ker smo bili na potovanju, ker je bilo prevroče, ker so nam otroci “požrli” ves dan … Pogosto si rečemo, da bi radi nekaj počeli, ampak nimamo časa. Velikokrat gojimo predvidevanja, ki v resnici ne držijo, a nas ustavljajo pri ohranjanju navad – preden bom začela pisati, moram pospraviti pisarno. Ta strategija nam bo pomagala, da se skoncentriramo.

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo.

12. ZAMOTITI SE

Veliko nezaustavljivih teženj, na primer kupiti neko stvar ali preveriti elektronsko pošto, postane lažje obvladljivih, če počakamo 15 minut. Pogosto se lahko v tem času potopimo v drugo dejavnost in tako se nujna potreba razblini.

13. BREZ CILJNE ČRTE

Navade se veliko prej ohranijo, če si zanje ne postavimo ciljne črte. Na primer ne tečemo samo do maratona, na katerega smo se prijavili, ne beremo le zato, da opravimo bralno značko … Namesto zunanje si poiščimo notranjo motivacijo. Glede na raziskave smo notranje motivirani, če nam neka naloga predstavlja izziv, če nam vzbuja radovednost, imamo občutek nadzora, nam spodbuja domišljijo, uživamo v sodelovanju z drugimi, čutimo prijetno tekmovalnost, dobimo priznanje za svoj prispevek ipd.

14. RAZVAJANJE

Dobre navade lahko okrepimo tudi s tem, da vnašamo v življenje drobne sladke užitke kar tako, brez razloga. To nam prinaša zračnost, sproščenost, veselje, nas napolni z energijo, nam da občutek preskrbljenosti, zadovoljstva. Ko naredimo nekaj zase, to ni sebično, pač pa odgovorno. Rubinova pravi, da je to ena od njenih skrivnosti odraslosti: “Več kot si dam, več lahko zahtevam od sebe.” Če si ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka. Po njem začnemo tako močno hrepeneti, da bi naredili karkoli, tudi prekinili dobro navado. V pomoč si lahko izdelamo seznam zdravih in dosegljivih užitkov, ki se ga poslužimo, kadar si moramo “napolniti baterije”.

Če si nikoli ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka.

15. ZDRUŽEVANJE

Kakšno neprijetno dobro navado lahko “poparčkamo” s prijetno. Nekateri ljudje radi telovadijo na domači fitnes napravi in si zraven ogledajo najljubše oddaje zadnjega tedna. Ključno je, da TV epizode gledajo samo takrat, ko telovadijo in ne tudi sicer. Tako lahko molimo med vožnjo, gremo na sprehod, da si kupimo malico v najljubši pekarni, beremo na vlaku …

16. JASNOST

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot. Pogosto pa so vrednote v navzkrižju: ali se želim 110 % predati družini ali delu? Ali želim napisati roman ali pridobiti čim več kondicije? Ali želim biti na razpolago drugim ljudem ali hočem več časa za razmislek in delo? Jasnost nam omogoča, da na glas priznamo, kaj hočemo, in svoja dejanja uskladimo z jasnim namenom. Gre za vprašanje osebne integritete.

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot.

17. IDENTITETA

Presenetljivo je, kako močno na naše odločitve glede načina življenja vpliva naša identiteta. Avtorica opisuje zgodbo neke ženske, ki je hotela opustiti občasno uživanje alkohola v družbi, saj ji je povzročalo neprijetno slabost naslednje jutro, poleg tega pa se ni mogla jasno spomniti pogovorov, čeprav ni veliko spila. A njena odločitev se je tepla z njenim občutkom identitete. Kakšna Francozinja pa je, da zavrne ponujen kozarec vina? Ali niso Francozi znani po dobrem okusu za vino in po družabnosti? Iskanje zlate sredine in prevzemanje novih identitet je prava umetnost.

18. VPLIVANJE NA DRUGE

Pogosto hočemo pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad vplivati na druge. Preberemo dobro knjigo o prehrani in že govorimo vsem okrog sebe, kako morajo opustiti to in ono živilo, saj se nam tisti trenutek zdi to življenjskega pomena. Avtorica se sprašuje o tej težnji, ki jo prepoznava tudi pri sebi, in skuša ovrednotiti svoj dejanski prispevek k spreminjanju drugih. Starši seveda vplivamo s svojim življenjem na otroke – pogosto so prav oni odlična motivacija za spremembe v načinu življenja, še posebej za “ustrežljivce”, ki jim to, da so zgled drugim, daje pomembno motivacijo za lasten napredek.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

20 idej, kako pridobiti pozornost (pre)zaposlenega moža

Tega članka ne bi nikoli napisala kot sveže zaljubljeno dekle ali kot pravkar poročena žena. Zdi se mi, da sem se takrat kopala v moževi pozornosti in da mu ni ušlo nič v zvezi z mano.

Velikokrat je on dajal pobude za skupne podvige in rast v odnosu, veliko mu je bilo do tega, da sva se redno pogovarjala, skupaj preživela veliko časa in bila na tekočem z notranjim dogajanjem drug drugega.

Kam so izginili tisti časi?! Zakaj se je to spremenilo? Mar nisem poročena z istim človekom?

Verjamem, da se to sprašuje veliko žena v obdobjih, ki so tipično kritična za zakonski odnos – v času, ko par intenzivno rešuje stanovanjski problem, ko mož nastopi novo službo ali odpira svoje podjetje, ko se širi družina.

Nove zahteve pomenijo preizkus za zakonski odnos in treba je več iznajdljivosti, da z zakoncem lahko ohranjamo stik.

Ženam je še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

KDAJ ČUTIJO NAKLONJENOST ŽENE IN KDAJ MOŽJE?

Na predavanju zakoncev Rudija in Mete Tavčar sem slišala, da se možem in ženam oksitocin sprošča pri različnih dejavnostih.

Oboji doživljamo porast ljubezni pri očesnem stiku, pri skupni jedi, med objemom in pri ljubljenju.

Vendar pa je ženam še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

Ni čudno, da lahko tako “pade notri” pri gradnji hiše, pri povečevanju dohodkov ali reševanju logističnih problemov, ko se rodi dojenček. Ženi se zdi odsoten, preveč tehnično naravnan, hladen, on pa se počuti posebno povezanega z njo!

20 IDEJ ZA ŽENE

Pomembno je, da poznamo te razlike, se o njih pogovarjamo in jih v vsakdanu upoštevamo.

Priporočljivo pa je, da vsak od naju pozna tudi praktične načine, kako skrbeti, da se bo vzpostavljala in ohranjala bližina. Spodaj je nekaj “trikov” in ženine malhe:

1 Pripravim mu malico in uredim, da jo lahko pojeva skupaj (jesti vendar mora in nič ga ne razveseli bolj kot nekaj okusno in ljubeče pripravljenega za pod zob).

2 Pozorna sem na to, kaj dela, in ga ne motim v obdobjih visoke koncentracije ali ko se pogovarja po telefonu – zagotovim mu mir. Dogovoriva se, da me bo poklical med svojim odmorom.

3 Spoznavam njegove delovne navade, ritem, potrebe.

4 Deliva si koledar obveznosti (npr. google koledar), tako da poznam njegove obveznosti tistega dne.

5 Ne godrnjam. Pridem si na jasno, kako se počutim, kaj potrebujem in česa si želim, preden ga “napadem”. Če mi lahko pri mojih željah pomaga, mu povem svojo prošnjo. Po potrebi jo večkrat ponovim.

6 Skrbiva za osnovni bonton pogovora – da nimava pred seboj elektronskih naprav, imava očesni stik in/ali sediva drug ob drugem.

7 Upoštevava, da se morava pogovarjati na različnih nivojih. En nivo je doreči tehnične podrobnosti najinih projektov, si izmenjati novice o otrocih in vsakdanu, se dogovoriti logistične zadeve – za take pogovore si določiva poseben čas. Potem pa dajva prostor še globljim potrebam, občutkom, najinemu notranjemu svetu.

8 Če možu ustreza, se mu pridružim pri njegovi prostočasni dejavnosti, na primer grem z njim na kolo v hrib, tudi če mi taka dejavnost sicer “dol visi” in mi ni nič do izboljšanja časa ali do premagovanja 15 % klanca.

9 Pripravljam mu drobna presenečenja, darilca, ki jih ima rad (kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti drugim).

10 V burnih obdobjih, na primer zvečer v kopalnici, ko spravljava otroke spat, iščem očesni stik z njim in se mu nasmehnem.

11 Uredim se zanj, četudi ne opazi vedno, ko hiti mimo mene.

12 Ko delava vsak svoje, predvajam prijetno glasbo ali pojem.

13 Na nočno omarico mu nastavljam pomenljive članke, knjige ali lastnoročno napisana ljubeča sporočila.

14 Stisnem se k njemu in ga pokrižam, ko pride spat.

15 Uredim varstvo za otroke in ga povabim na koncert, predstavo ali predavanje. Povabim ga k skupnemu ogledu filma ali izobraževalnega videa.

16 Ne predvidevam, da bi ga morale zanimati iste stvari kot mene. Govorim mu o konceptih in novih pojmih, o katerih sama izvem, preberem kaj zanimivega. Ne utrujam mu na dolgo in široko, ampak povem bistvene stvari, po možnosti s čim bolj praktičnega vidika.

17 Greva na skupen sprehod ali izkoristiva čas v avtu, ko se peljeva na nujne skupne opravke. Čas, ko sva skupaj, naj ne bo samoumeven, pa naj se zdi še tako banalno.

18 Dajem iniciativo za poljub in objem, ko se snideva ali ob slovesu. V intenzivnih časih štejejo malenkosti.

19 Udeležba na zakonski skupini naj ostane prioriteta, četudi prekle padajo z neba. Tam lahko slišiva, da nisva edina s tovrstnimi težavami, dobiva podporo drugih parov ali pa se vsaj enkrat na mesec čutiva zares slišana.

20 Rezervirajva si redni termin za zakonski pogovor, ki naj bo tako pomemben kot vsi službeni sestanki.

Ohranjajva zavedanje, da nas v današnjem času družba nič ne nagovarja k temu, da bi gradili trajen zakonski odnos, kvečjemu obratno – na vsakem koraku nas kaj vleče narazen, se nam ponujajo mikavne priložnosti za to, da bi čas porabljali kako drugače kot z zakoncem. Zato morava zavestno namenjati drug drugemu pozornost.

Na koncu bi rada poudarila, da pridobivanje moževe pozornosti ni manipuliranje z njim in da ga na silo ne bom spremenila. Vedno lahko začnem pri sebi in sem najprej jaz tista, ki sem bolj pozorna do njega, naj bo to še tako težko.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Za lahek porod naj ženska čim manj razmišlja!

Ko slišimo ali beremo načine in strategije, da bi porodnice lažje rojevale, se zdi vse tako preprosto, vendar naloga še zdaleč ni lahka. Prepreke so namreč v naših glavah.

 

Tega velikega paradoksa sem se zavedla med nedavnim obiskom priznanega francoski porodničarja Michela Odenta, ki že desetletja predava o tem, kako poteka fiziološki porod in kako ga čim bolje obvarovati pred zastoji in zapleti.

PORODA NE MOREMO VODITI IN Z NJIM UPRAVLJATI

Porodni proces je samodejna, nehotena telesna funkcija, je med obiskom poudaril Michel Odent. Poteka pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, ki je značilen samo za nas in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Porod je fiziološka funkcija, zato ga ne moremo nadzorovati (kot na primer ne moremo nadzorovati prebave), lahko ga samo zaščitimo in varujemo pred motnjami.

Michel Odent pravi, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot »aktivisti za naravni porod«,saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal.

Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Odent je podal slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

KAJ NAJBOLJ MOTI POROD?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem »porodnem svetu«:

1. RABA JEZIKA

Za pogovor in rabo besed potrebujemo novejši del možganov, zato se pri porodu izogibajmo vprašanjem in nepotrebnemu pogovoru. Porodnica naj se čim bolj umakne vase, se prepusti dogajanju v svojem telesu in tako pozabi na vljudnostne fraze in faktografske podatke.

2. SVETLOBA

Hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke. V temi se lažje sprostimo, zato tema dobro vpliva na to, da porodnica »odklopi« zunanji svet.

3. OBČUTEK OPAZOVANOSTI

Pri porodu naj se porodnica čimbolj umakne vase, izogibajmo se vprašanjem in nepotrebnemu pogovoru.

Če živalska samica sesalcev začuti, da nekdo opreza okrog nje, ko koti mladičke, se ji porod ustavi, da lahko zbeži ali se drugače zavaruje. Prav tako na porod pri ženskah negativno vpliva občutek, da jih nekdo opazuje, meri čas, ocenjuje njihov napredek, jim kakorkoli daje vedeti, da porod ne poteka primerno. Odent opozarja tudi na pretirano ali neobčutljivo rabo tehnologije, kot je kamera ali fotoaparat, saj se porodnica zaveda, da je njeno vedenje nekako zabeleženo, torej se ne more popolnoma sprostiti.

4. TUJE OKOLJE

Odent je naštel dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili to motnjo. Lotili so se na primer zunanje prenove prostorov, da so medicinsko opremo lahko imeli zakrito v omarah, pohištvo je bilo prijetno na oko in v čim bolj naravnih barvnih tonih, poskrbljeno je bilo za večje udobje. Nosečnicam so omogočili, da so že vnaprej prihajale v prostore, kjer so pozneje rodile, se tam na neformalnih srečanjih družile z babicami in drugim zdravstvenim osebjem ter tako zmanjšale strah pred neznanim, ki negativno vpliva na porod.

5. OBČUTEK BLIŽAJOČE SE NEVARNOSTI

To je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja. Za porod ni dobro, da v sobi, kjer se dogaja, preveč naraste adrenalin, pa naj ga sprošča kdorkoli. Odent sicer večkrat pove, da imajo moški večjo težnjo po sproščanju stresnih hormonov in tako ovirajo porod, vendar lahko porod moti moški ali ženska, ki ga oziroma jo je strah, ki dominantno posega v porodničin osebni prostor.

odent med predavanjem

Michel Odent med predavanjem v Sloveniji

STRATEGIJA ZA LAHEK POROD – ČIM MANJ RAZMIŠLJATI (IN NE PREVEČ BRATI V NOSEČNOSTI)

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Odent je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi Odent, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno.

Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – oziroma jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah.

V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo.

Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

OPUSTITI DRUŽBENA PRIČAKOVANJA

Paradoks je, da tudi v Sloveniji najbrž že dobro poznamo te principe fiziološkega poroda. Predvidevam, da so bile vsebine mnogim navzočim na ljubljanskem tridnevnem predavanju že zelo domače. A vendar ne prodrejo v prakso slovenskih porodnišnic.

Zdi se nam nezaslišano, da bi opustili desetletja družbenega pogojevanja in poskrbeli, da bi lahko ženske lažje rojevale – kot njihove živalske sorodnice.

Kako? To vendar ne gre! Zares ne? Tudi če nam tako zagotavlja moški, zdravnik?

Foto: http://www.mesecmaj.si (Adriana Aleksić)

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Razlike naju dopolnjujejo

Mož nas pelje v druge države, nam postavi cilje, jaz nas kdaj pa kdaj ustavim, naredim ovinek na trasi, razlagam zgodovinsko ozadje krajev, organiziram obiske kulturnih dogodkov.

 

On skrbi za športno opremo, jaz za ustvarjalne pripomočke.

Mož poskrbi, da gredo otroci v naravo, v hribe, da presegajo sami sebe – tako fizično kot psihično; jaz pa, da se lahko vračajo domov, da so siti in potolaženi. On jim kaže vrhove, soteske, previse, slapove, jaz jim pripovedujem legende in pripovedke o hribih in dolinah.

Jaz grem v knjižnico in jih založim s knjigami, jim na glas berem. On jim kaže zemljevide, posnetke težkih športnih podvigov.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino.

Jaz vidim globlje, neočitne potrebe, on poskrbi za zunanji red in disciplino. Jaz razumem in spodbujam željo po prosti igri, mož otrokom postavlja izzive, da jih dosegajo in presegajo. Jaz od malega opazim in vidim njihove drobne napredke in korake, on jih spodbudi, da pogumno stopijo v novo razvojno obdobje.

NEGOTOVOST OB RAZLIKAH

Razlike sem začela opažati že zgodaj – jaz sem bila tista, ki je skrbela za osnovne dojenčkove potrebe, mož je poskrbel, da smo kot družina šli ven, se “spravili v akcijo”. Na splošno bi rekla, da mož več pričakuje od otrok kot jaz, je zahtevnejši. Pri sebi opažam nezadržno težnjo, da se postavljam za otroke, kadar se mi zdijo moževe zahteve prekrute, ne morem se vedno strinjati z njegovimi razsodbami in odločitvami. Bi morala biti tiho zavoljo ljubega zakonskega miru?

Vidim, kako moževa beseda ali prisotnost bolj vpliva na otroke, hitreje se odzivajo na njegove prošnje. Včasih se bojim, kako bi bilo, če bi bila venomer sama? Kako bi jih vzgajala, obvladala, kadar gredo čez rob, kadar so prekomerno nemirni?

Ob tem včasih čutim veliko nemoč, da mi kot ženski, materi, rasejo čez glavo.

Po drugi strani vidim, kako srkajo mojo mirnejšo plat, kako jim godi, kadar jim pripovedujem, razlagam, kadar jim ponujam ženski pogled na svet.

Izredno sem ponosna nase, kadar tudi meni uspe z otroki izpeljati kakšen zahtevnejši podvig, in navadila sem se, da tudi po običajnem dnevu doma možu ponosno poročam o drobnih, skoraj nevidnih pripetljajih. Tudi to je del življenja.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili.

Vem, da najine fante po naravi privlači bojevanje, merjenje moči, maščevanje, znašanje nad sovražnikom, tipično zgodovinsko moške zadeve. Moram priznati, da sem od njihove hrupne in ognjevite igre včasih kar malo utrujena in naveličana. Oba z možem naju tudi izčrpava nenehno popravljanje in odpravljanje škode, ki jo otroci (upam, nehote) povzročajo s hitrimi, nepremišljenimi potezami. Včasih se ne moreva zediniti, ali jo je mogoče preprečiti ali ne. Občasno postanem tako negotova v svojo sposobnost presoje, da se večkrat zalotim, da izrečem stavek v smislu: “Bomo vprašali atija …”

ALI NAJINO NESTRINJANJE OTROKOM DOLGOROČNO ŠKODUJE ALI KORISTI?

Mož večkrat zavzame stališče, da posamezna dejanja pričajo o trajnih lastnostih otroka, medtem ko jaz v vsakem spodrsljaju vidim priložnost za rast in izboljšanje. Jaz bi dlje in bolj podpirala otrokove lastne težnje, mož prej opozori na družbena pričakovanja in konvencije, pravila, še posebej na javnih mestih.

Jaz se zavzemam za to, da so potešene otroške fizične potrebe – po dovolj spanja, hrane, počitka, sproščenosti, mož pa zagotavlja, da imajo postorjeno vse, kar smo se dogovorili. Jaz otroke bolj slišim, sem pa počasnejša v ukrepanju.

Oba sva pri vzgoji otrok nenadomestljiva, najina prisotnost neprecenljiva.

Vsak od naju ima svoje pristope in v vsakdanu je velikokrat videti, da ne delujeva popolnoma enotno – zadeve se na primer zaostrijo v večernem času, ko bi jaz že začela z večerjo in pripravo na spanje, mož pa preverja, ali so pripravili vse za šolo.

Pomembno se mi zdi, da imava oba dovolj priložnosti že od obdobja dojenčka naprej, da lahko kot posameznika vzpostavljava stik z otroki in se učiva rokovanja z različnimi izzivi, ki jih prinaša skrb za otroka, od striženja nohtov preko spravljanja v smeh do spodbujanja za vadbo instrumenta. Vsak od naju ima svoje močne točke in ko si prideva v nekaterih pogledih navzkriž, lahko šele vidiva, kje imava priložnost za izboljšanje.

Prepričana sem, da imajo otroci tudi od najinega medsebojnega brušenja koristi za svoj razvoj, če le ne pretiravava v medsebojnem primerjanju ali zdrsneva v poniževanje drugega. Mislim, da sva oba nenadomestljiva pri vzgoji otrok, najina prisotnost neprecenljiva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ali dojenje malčka res škoduje njegovim zobem?

Preventivnih pregledov se vedno veselim, saj se ob njih lahko zamislim, kako se moj otrok razvija in ga v interakciji z zdravnikom vidim v drugi luči. Če je vse v redu, dobim potrditev in spodbudo za naprej. A tokrat ni bilo tako.

Dobili smo vabilo na preventivni zobozdravstveni pregled pri treh letih. Najprej sva si s sinom ogledala izobraževalni film o štirih stebrih dobre skrbi za zobe: zdrava hrana, omejevanje sladkarij in prigrizkov, redno umivanje ter redni pregledi pri zobozdravniku. Vse to dobro poznamo in upoštevamo, saj sem bila na pregledu že s svojim četrtim otrokom.

Sledil je individualni posvet, kjer mi je asistentka zastavila nekaj vprašanj. Med drugim me je vprašala, kako dolgo je bil sin dojen. Sklenila sem, da ne bom prikrojila resnice: »Še vedno se doji.« Opazila sem presenečenje na njenem obrazu, a ni rekla ničesar.

Mlajši zobozdravnik je spodbudil sina, da se je usedel na stol. Pri pregledu ustne votline je ugotovil, da je vse »BP«. A ko sva se pripravljala na odhod, mu moj odgovor glede dojenja kljub vsemu očitno ni dal miru: »Kako pogosto pa ga še dojite?«

Oklevala sem: »Vsak večer …« Lahko bi nadaljevala: »… in ko se ponoči zbudi ter pride k meni, podnevi, ko se vrne iz vrtca, ko je v hudi stiski, če je vidno izčrpan ali bolan, za dobro jutro …«. Pa nisem.

Ker na pregled nisem s seboj pripeljala tudi osemmesečne dojenčice, zobozdravnik ni izvedel, da se sin doji tandemsko, v paru – skupaj s svojo mlajšo sestrico. Še dobro, glede na njegov odziv na moj skopi odgovor: »Drugače priporočamo dojenje samo do šestega meseca.«

Kar pozijala sem. »Kako? Svetovna zdravstvena organizacija svetuje izključno dojenje do šestega meseca, potem pa ob uvajanju goste hrane še vsaj do otrokovega drugega leta. Lahko se malo izobrazite,« mi je zletelo z jezika. V trebuhu me je stisnilo in oblila me je rdečica.

Zobozdravnik se je zdrznil, po nekaj trenutkih premolka pa je dodal: »Ja, vendar je vaš sin star že tri leta.« Spet tista situacija, ko ne vem, ali bi še kaj rekla ali bi bila tiho.

Poparjena sem šla iz ambulante. Speljala s parkirišča in poglasno nergala sama pri sebi. Sin na zadnjem sedežu me je vprašal, kaj je. Seveda mu je v spominu ostala prijetna izkušnja, ko se je na avtomatskem zobozdravniškem stolu z daljinskim upravljanjem dvignil in spustil, kako mu je zobozdravnik »preštel« zobke in kako je dobil štampiljko. Najinega pogovora o dojenju ni razumel, glavno je bilo, da je dobil svoj »u-u« (tako imenuje dojenje) – v čakalnici, preden sva vstopila v ambulanto. 😉

Kaj pa jaz? Kakorkoli sem v mislih obračala dogodek in dialog, sem lahko iz njega izluščila eno samo sporočilo: »Medicinsko gledano dojenje po prvih mesecih življenja nima prav nobenih koristi. S svojim čudnim nagnjenjem k podaljševanju dojenja pa otroku škodim, če ne drugače, na čustvenem področju.«

Namesto potrditve za odlično stanje sinovega zobovja, pohvale za triletni vsakodnevni trud pri ustni higieni, spodbude za dobre odločitve glede hrane in načina življenja, sem prejela prav nič prikrito kritiko, zasejan dvom: »Ali delam prav? Ali ne bi bilo res bolje, če bi ga že odstavila?«

Sklenila sem svoje občutke še malo razčleniti. Zakaj me je situacija tako zelo razburila? Saj sem že vajena začudenih pogledov, neodobravajočih gest in dvomečih vprašanj. Kako to, da so mi besede mladega zobozdravnika spet segle tako do srca?

Zakaj v stikih med doječimi materami in zdravstvenimi strokovnjaki prihaja do takih shizofrenih situacij, ko njihova priporočila niso skladna s smernicami vodilnih svetovnih organizacij? Zakaj v svojem vsakdanjem življenju doživljam na stotine trenutkov, ko se lahko samo zahvalim, da me je mati narava obdarila s takim bogastvom za zdravje, kot je dojenje; medtem ko se mi pri zdravniških pregledih redno dozdeva, da sem z medicinskega stališča neko čudo, ki izživlja svoja nepotešena nagnjenja na svojih otrocih?

Naj podelim še eno tako izkušnjo, povezano z zobmi. Občasno še vedno podoživljam trenutke, ko si je drugi sin na potovanju zbil sprednji sekalec. Star je bil leto in pol. Ob padcu in udarcu v marmornato stopnico mu je mlečni zobek porinilo v dlesen, tako da se ga sploh ni videlo, nekaj časa sem celo mislila, da ga je pogoltnil, saj ga na tleh nismo našli.

Niti sanja se mi ne, kako drugače kakor z dojenjem bi premostila tiste dni, ko zaradi bolečine ni mogel zaužiti nobene trde hrane, poleg tega pa mu je dojenje nudilo vso potrebno tolažbo, imunsko podporo in omilitev bolečine. Lotila se ga je tudi driska in le z rednim dojenjem sem bila lahko gotova, da ne bo dehidriral in da pot zanj ne bo prehudo naporna.

Pozneje mu je taisti zobek še enkrat zrasel (!!), sicer malo postrani in kronično se mu je vnemal, dokler ni po enem letu dokončno izpadel (in ga je šele pri sedmih letih končno nadomestil lep, zdrav stalni zob), pa vendarle se nisem mogla načuditi, kakšne sile okrevanja delujejo v našem telesu!

»Dojenje priporočamo le do šestega meseca.« Kaj če bi bila na mojem mestu mama z enoletnim otrokom, ki v svoji okolici nima podpore za dojenje? Kaj če bi zobozdravnik pri pregledu odkril začetke kariesa? Kaj če tudi sama ne bi bila tako prepričana v to, da je dojenje bistveno boljše kot vsaka duda, da o steklenički sploh ne govorim?

Njegovo priporočilo je povsem nestrokovno, pa vendar vpliva na vse starše, ki obiščejo njegovo ambulanto. Kaj take besede naredijo v mislih mamice, ki ji je življenje z malčkom že tako ali tako naporno in po tihem krivi nočno dojenje za vse svoje težave, potem pa ji strokovnjak poda še tako odklonilno mnenje?

NEKAJ DEJSTEV:

  • Preventivni zdravstveni pregledi so pravica, ne dolžnost.
  • Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Združenje kanadskih pediatrov priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca in ob ustrezni dopolnilni prehrani nadaljevanje vsaj do dopolnjenega drugega leta starosti in dlje, dokler to materi in otroku ustreza.
  • Ameriška akademija družinskih zdravnikov (AAFP) meni, da dojenje po prvem letu prinaša znatne koristi tako za mater kot otroka in naj se nadaljuje, dokler to obema ustreza.
  • La Leche League International soglaša, da bi se dojenje idealno nadaljevalo, dokler otrok potrebe ne preraste naravno; pri večini otrok med drugim in četrtim letom.
  • Povprečna doba dojenja je pri človeku ocenjena na okoli štiri leta.
  • V Sloveniji je bila narejena raziskava o mnenju zdravstvenega osebja in laikov o koristih dojenja po otrokovem prvem letu. Skoraj 70 % zdravstvenih delavcev se strinja s trditvijo, da po določeni starosti otroka dojenje pomeni samo še »crkljanje«, sicer pa ni več koristno ne za mamo ne za otroka, škodljivo pa tudi ne. Več o tem si lahko preberete v tem članku.
  • Pri dojenju otrok krepi žvečne mišice, kar pripomore k pravilni rasti in razvoju čeljusti.
  • Karies povzroča bakterija streptococcus mutans, katere sev se prenese v otrokovo ustno votlino od odraslih preko sline. Odsvetuje se, da otroku obliznemo dudo, da bi jo očistili, preden mu jo damo v usta, ali da bi uporabljali isto žličko. Svetuje se, da odrasli, ki smo v tesnem stiku z otrokom, redno in temeljito skrbimo za svojo ustno higieno.
  • Pred uporabo stekleničke je bil pojav kariesa zelo redek. Dva zobozdravnika, dr. Brian Palmer in dr. Harold Torney, sta izvedla obsežno raziskavo človeških lobanj izpred 500 do 1000 let, da bi odkrila pojavnost kariesa pri otrocih. Seveda so bili ti otroci dojeni, verjetno dolgo obdobje. V študiji sta zaključila, da dojenje ne povzroča kariesa. Isto so potrdile tudi druge raziskave, ki so upoštevale več dejavnikov nastanka kariesa.
  • Na propadanje zobne sklenine vpliva predvsem uživanje sladkorjev in enostavnih ogljikovih hidratov, zato je zelo pomembno omejevanje lepljivih sladkarij in prigrizkov (suhega sadja, sladkih sokov, prigrizkov, kosmičev …).
  • Materino mleko s svojo sestavo krepi zobe, saj vsebuje IgA, IgG protitelesa in laktoferine, ki uničujejo bakterijo S. mutans; ima visoko raven pHja; kalcij in fosfor pa se v ustih odlagata na zobe in tvorita zaščitni sloj.
  • Materino mleko se ne zadržuje v ustni votlini okrog zob (tako kot je to v primeru pitja po steklenički), saj ga otrok med sesanjem z jezikom v trenutku porine globlje proti grlu in ga pogoltne
  • K zdravim zobem pomaga redno čiščenje (dvakrat dnevno), takoj ko zobje izrastejo.

Skratka, obstajajo mnoge starševske prakse, ki škodujejo otrokovemu zobovju, vendar dojenje ni ena izmed njih.

Viri:

  • kellymom.com
  • Wiessinger, D., Pitman, T. in West, D. The Womanly Art of Breastfeeding. Osma, urejena in dopolnjena izdaja. Ballantine Books, 2010.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dojenček se rodi navdušen nad dojenjem

Le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

V pripravi na starševstvo pogosto govorimo o prednostih dojenja za mater in dojenčka, o tveganjih opuščanja dojenja in nanizamo nekaj osnovnih informacij o vzpostavljanju dojenja. Vendar pa le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja.Znanost šele začenja razumevati, kako se žensko telo pripravlja na dojenje v nosečnosti, kako dogajanje pri porodu vpliva na vzpostavljanje dojenja ter kakšne posledice imajo prve minute in ure po porodu za dojenje. Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja. Normalen, naravni porod pripravlja vse potrebno za dojenje brez težav – kot je predvidela mati narava – medtem ko zapleten, posegov poln porod pogosto prinaša težave.

POPOLNA NARAVNA PRIPRAVA NA DOJENJE

Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti.Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti. Prsi se povečajo, areole potemnijo in bradavice se dodatno izbočijo. Do četrtega meseca nosečnosti se začne proizvajati kolostrum. Tvorjenje in izcejanje mleka še čakata na hormonske spremembe, ki se zgodijo s porodom otroka in posteljice. Proces je tako dovršen, da materino mleko vsebuje več maščob, če se otrok rodi prezgodaj, da bi zadovoljilo novorojenčkove posebne potrebe. Narava popolno pripravi materino telo za dojenje.

Narava na dojenje prav tako popolno pripravi dojenčka. Ta se rodi sposoben in pripravljen se dojiti. Instinktivno se pristavi in prisesa k materinim prsim. Kadar ga damo v materino naročje v stik kože s kožo, se nagonsko začne plaziti proti dojki in se popolnoma pravilno sam prisesa. Vidi in voha in ta dva čuta mu pomagata do dojke. Kadar je v materinem naročju ali v stiku z njeno kožo, nagonsko nagne glavo in široko odpre usteca – kar je popoln položaj za učinkovito pristavljanje. Dojenčki se rodijo navdušeni nad dojenjem.

PRI PORODU IN DOJENJU SODELUJEJO ISTI HORMONI

Hormonski »orkester« pri porodu neposredno pripravlja mater in dojenčka na proces dojenja. Med porodom valovi hormona oksitocina povzročajo vedno močnejše popadke. Z višjo ravnijo oksitocina in bolečine, ki spremlja močne popadke, se sproščajo tudi endorfini. Visoka raven endorfinov ženski pomaga premagovati boleče popadke in povzroči, da postane bolj instinktivna in da vstopi v posebno, sanjam podobno stanje.

Ko se otrok pomika navzdol po porodnem kanalu, se tik pred rojstvom sprostijo hormoni kateholamini. Ti pri materi sprostijo dodatno raven energije. Poleg tega se dojenček rodi z visoko ravnijo kateholaminov (Newton, 1987; Odent, 2003). Zaradi tega je po porodu buden in pozoren, mati pa vznemirjena in pripravljena, da ga pozdravi.

Oksitocin v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere.Takoj po porodu hormoni še nadaljujejo svojo nalogo. Ko dojenčka golega položimo na materino kožo, tako da njegova teža pritiska na maternico, njegovi gibi rok in glave ter sesanje na dojki sprostijo nov val oksitocina (Matthiesen, Ransjo-Arvidson, Nissen, & Uvnas-Moberg, 2001). Ta hormon v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere (Odent, 2003). Pomaga pri odluščenju in porodu posteljice ter pri krčenju maternice, kar preprečuje hujše krvavitve. Po porodu visoka raven kateholaminov pri dojenčku zagotavlja, da je buden. Visoka raven endorfinov se preko mleka prenaša od matere na otroka. Endorfini novorojenčku pomagajo, da lažje prenese prehod, da se sprosti in pomiri.

Kot odgovor na otrokovo sesanje na dojki se sproščata prolaktin in oksitocin. Prolaktin je odgovoren za tvorjenje mleka, oksitocin pa za njegovo iztekanje. Ta dva hormona pa sta koristna tudi na druge načine. Prolaktin imenujemo tudi »hormon materinstva«, saj pri živalih povzroči zaščitniško in ljubeče, materinsko vedenje do mladičkov. Oksitocin pa je »kriv« za občutke sproščenosti, pomirjenosti in včasih zaspanosti, ki spremljajo izcejalni refleks pri materi. Skupaj ta dva hormona skrbita, da je mati sproščena, mirna in pripravljena skrbeti za svojega dojenčka (Uvnas-Moberg, 2003).

Na nek način je rojstvo otroka tudi rojstvo matere – rojstvo doječega para.

Viri:

Matthiesen A. S, Ransjo-Arvidson A. B, Nissen E, Uvnas-Moberg K. Postpartum maternal oxytocin release by newborns: Effects of infant hand massage and sucking. Birth. 2001;28(1):13–19. [PubMed]

Newton N. The fetus ejection reflex revisited. Birth. 1987;14(2):106–108. [PubMed]

Odent M. 2003. Birth and breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth. East Sussex, England: Clairview Books.

Uvnas-Mobert K. 2003. The oxytocin factor: Tapping the hormone of calm, love and healing. Cambridge, MA: Da Capa Press.

Članek je bil prvič objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ko si mama drzne zboleti

Ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

Nekoč sem na predavanju Katarino Kompan Erzar slišala reči, da si mama do osmega leta starosti otrok komaj kdaj upa zboleti – saj si tega ne more privoščiti. Ne bi rekla, da sem takrat razumela, o čem govori, vendar se danes z njo popolnoma strinjam. Pridajam le to, da izjema potrjuje pravilo – ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

KOPIČENJE OBVEZNOSTI

Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

V našem vsakdanjiku je vse polno trenutkov, ko si govorimo: samo tole še naredim, potem bo pa že bolje, potem si bom pa oddahnila. A to olajšanje kar ne pride in ne pride. Predvsem pa mnogokrat spregledamo, koliko napora zahtevajo določene stvari, ko naj bi se končno imeli “luštno”, npr. praznovanja, odhod na dopust, zaključek nekega projekta.

Vse, v kar vlagamo veliko čustvene energije, kar nam veliko pomeni (in to je še posebej vse, kar počnemo z in za otroke), terja velik fizični in psihični napor. Posebna past v življenju mam je, da se velika večina stvari, ki jih postorimo, nikjer nič ne pozna. In zato lahko imamo občutek, da nismo ničesar naredile – toda zakaj smo potemtakem tako zelo utrujene?

ZANEMARJANJE ŽELJA IN POTREB, OBČUTKOV

Ker pogosto vidimo samo to, kar je še za narediti, kaj drugi (otroci, naši bližnji) potrebujejo, zadušimo svoje vzgibe – po počitku, oddihu, lepoti, hrani za dušo, pogovoru … Vse to pripomore, da izgubljamo vitalnost, saj se z ničemer ne napolnimo.

Naše potrebe so tudi neredko narobe razumljene: če v omejenem času, ki ga imamo na razpolago, izberemo spanje, ker smo tako zelo utrujene, v tem času pa smo zavrnile npr. srečanje s prijateljicami, to ne pomeni, da druženja ne potrebujemo, le ena od osnovnih potreb je bila v tistem trenutku bolj pomembna. Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

ZUNANJI  IN NOTRANJI PRITISK

Pogosto prepoznavam, kako zelo smo ujete v klobčič visokih pričakovanj. Ne samo da moramo kuhati redno, obilno in zdravo hrano, hoditi v izpolnjujočo in dobro plačano službo, ves svoj prosti čas nameniti otrokom in družini, imeti doma brezhibno pospravljeno, imeti na zalogi cel kup dobrih idej za praznovanje tega in onega rojstnega dne, za obdarovanje, krašenje, ustvarjanje – ob vsem tem moramo še presneto dobro izgledati.

TELO DAJE ZNAKE

Normalno, da se telo takemu terorju upre. Začne se nam cediti iz nosa, narase nam telesna temperatura, boli nas glava, noge postanejo težke, muči nas omotica, sili nas na kašelj, vnamejo se nam oči, po ustih se nam naredijo čudne razjede, na koži se pojavi nepojasnjen izpuščaj, trpimo za inkontinenco in še in še simptomov. Če dojimo, se nas pogosto poloti mastitis. Telo prosi, moleduje in na koncu že zahteva, da se ustavimo in mu namenimo pozornost.

Vse tisto, kar ponavadi naredimo za svoje otroke, ko že ob prvih znamenjih zaznamo, da se jih loteva bolezen, naj bi naredile tudi zase: ukrepale v svoje dobro!

SOOČENJE Z NEMOČJO

Če imamo močno potrebo po učinkovitosti, umski dejavnosti in dokazovanju navzven ter smo stalno navajene odzivati se na potrebe drugih in jim ustreči, je nekaj najtežjega na svetu, da se navsezadnje uležemo v posteljo in zapremo oči. Vstanemo le za stranišče, skodelico čaja in hranljiv obrok! Delamo nič, celo beremo ne … Dihamo, spimo, zremo skozi okno. Otroku, ko pride v sobo, odgovorimo, naj se obrne na atija (ali teto, babico, soseda). Dojenčka izključno dojimo in uspavamo poleg sebe. Spustimo vse iz rok in se umirimo. Zares umetnost!

PROŠNJA ZA POMOČ

In ne samo da v tem času ne moremo ničesar narediti za druge – celo dovoliti moramo, da drugi kaj storijo za nas! Skuhajo kosilo, popazijo otroke, previjajo dojenčka, gredo v trgovino, nesejo smeti, pospravijo po hiši, peljejo otroke v šolo in vrtec …

Ali se svet ne bo kar ustavil, če ne bomo kmalu zdrave? Bog ne daj, da bi koga preveč obremenile! A slednjič smo prisiljene tudi to – prositi za pomoč!

Začuda nam ljudje z veseljem pomagajo. V službi vse počaka, otroci preživijo, celo veseli so, da so lahko preživeli nekaj časa s kakšno drugo ljubljeno osebo. A še tako, v leže, se težko zadržimo, da ne dajemo neprestano navodil, sprašujemo, kako je ta in oni …

URADNO BOLNA

Sama opažam, da mi pomaga, če dobim uradno “potrdilo”, da mi res nekaj je, da simptomi, naj bodo še tako očitni (vsaj sočutni prijateljici, ki jo bomo srečale, bo takoj jasno, da je z nami nekaj hudo narobe), niso samo “v moji glavi”, torej moram res upoštevati zdravniška navodila. A tudi če dobim zdravila, moram paziti, da se držim starih dobrih babičinih načel – počivati, veliko piti, se ne naprezati, ne umsko ne telesno.

OKREVANJE JE VEČPLASTNO

Ko bolezen popusti, mora telo nadoknaditi izgubljeno energijo. Ne samo okrevati po akutnem stanju, ampak si opomoči od vsega tistega, kar se je nabiralo že prej – zaradi česar smo sploh zbolele.Lekcija, ki nam jo želi dati bolezen: tudi sebi moramo nameniti pozornost.Uvedemo lahko pravilo, da namesto da bi takoj poprijele za delo, ki je med boleznijo stalo, najprej naredimo tisto, kar nam je pred boleznijo najbolj manjkalo. Smo že dolgo nekaj želele? Izkoristimo čas, ko smo že malo pri močeh, pa ljudje še ne računajo na nas.

LEKCIJA ZA NAPREJ

Najpomembnejše pa je, da si zapomnimo lekcijo, ki nam jo bolezen želi dati: tudi sebi moramo nameniti pozornost.

Skrbimo, da otroci dobivajo dovolj vitaminov in mineralov? Tudi me potrebujemo odmerek.

Nam je všeč, kako otroci uživajo pri igri? Tudi me odložimo pomivanje posode in se sprostimo in nasmejimo.

Smo uspavale dojenčka? Uležimo se k njemu in za debelo uro pozabimo na ves svet.

Počasi in vztrajno se učimo, kako biti mama tudi same sebi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kakšen naj bo najin porodni načrt, da bo deloval?

Katere so pasti, na katere se porodnice najpogosteje ulovijo pri pisanju porodnega načrta, in kako se ga lotiti, da bo deloval …

 

Porodni načrt se pri nas uveljavlja že dobro desetletje, a še vedno ostaja kontroverzen. “Zakaj bi pisala želje za dogodek, ki je tako zelo nepredvidljiv? Nočem izpasti kot nekdo, ki komplicira! Ne bi se rada zapičila v nek svoj scenarij, potem pa bila razočarana.” To so trije najpogostejši ugovori, zakaj se pisanja porodnega načrta ni vredno lotiti.

Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem.

V knjigi Moj porodni načrt, ki jo je napisal pokojni dr. Marsden Wagner, ki se je močno zavzemal za uveljavitev z dokazi podprtih porodnih praks in večjo svobodo odločanja žensk pri porodu, piše, da bi porodni načrt bolje poimenovali »načrt obporodne oskrbe«. Vanj namreč ne zapisujemo, kako naj se porod odvija, temveč kako želimo, da ljudje, ki skrbijo za nas, postopajo v različnih situacijah.

Tu pa takoj naletimo na težavo, saj trčimo ob trdno zakoreninjene predstave o položaju porodnice, ki naj bi bila čim bolj tiho, pridna, ubogala navodila zdravstvenega osebja, predvsem pa se ne opredeljevala o stvareh, o katerih premalo ve. Pogosto se pridruži še mnenje, da ženska med porodom ni čisto prisebna – kako naj se torej razumno odloča?

PASTI PORODNEGA NAČRTA

K negativnim predstavam o jalovosti porodnega načrta so verjetno dodatno pripomogle naslednje prakse in prepričanja žensk in parov v pričakovanju otroka:

  • Namesto na odnos zdravstvenega osebja do nas se osredotočamo na zdravstvene posege. Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem. S tem zamujamo priložnost, da bi z zapisano besedo navezali osebni stik in se predstavili kot čuteče osebe s svojo zgodovino, čustvi, željami in dobrohotnim odnosom do otroka, ki se bo rodil, in do ljudi, ki bodo prisotni ob rojstvu.Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo.
  • Porodni načrt prepišemo oziroma prevzemamo odločitve po zgledu drugih, ne da bi jih dobro razumeli. Priprava na porod je v današnjem svetu poplave informacij postala zelo zahtevno razločevanje med tem, kaj je dobro in kaj ne. V nosečnosti nas lahko zajame utrujenost od odločanja ob obilici možnosti, ki bi jih bilo treba raziskati in ovrednotiti. A tako kot se posvetujemo pred nakupom avtomobila, obiščemo x trgovin za dobre čevlje in prebrskamo splet, preden se odpravimo na potovanje, tako si je tudi za porod (rojstvo otroka, ki je naše največje bogastvo) potrebno in vredno vzeti čas, da bolje razumemo posamezne pristope k porodu.
  • Ne vadimo se v asertivnosti. Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo. Ker smo nekaj zapisali v porodni načrt, še ne pomeni, da se bo tudi uresničilo. V stiski pogosto klonemo pod pritiski in vztrajnimi predlogi navzočih. Prav tako se ni dobro zanašati samo na moža, da se bo postavil za nas v ključnih situacijah, saj je prav tako ranljiv, čustven in dovzeten za pritiske. Morda tudi ne razume naših želja in potreb, če se v pripravi na porod nisva dovolj pogovarjala o najinih vrednotah in preferencah.
  • Predloge porodnih načrtov niso objektivne, ampak nagnjene k preferencam glede določenih izbir. Pogosto opažam, da so pari v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih, ki so objavljeni na spletu. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu, saj niso naredili koraka nazaj, da bi dobili potrebno distanco in se vprašali, kakšna je njihova pristna izbira.Pari so v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu.
  • Nefleksibilnost, če je intervencija potrebna. V porodnem načrtu so pogosto zapisane želje za idealen porod in mnogo nosečnic je nagnjenih k temu, da preskočijo vsako najmanjšo omembo posegov, na primer vakuuma ali carskega reza. Ni treba, da naše raziskovanje postane črnogledo in da verjamemo v najhujše (kaj sploh je najhujše?), a kljub temu lahko razmislimo tudi o situacijah, ko morda ne bo šlo vse tako, kot si zamišljamo, in puščamo v sebi prostor za prilagoditve.
  • Občutek poraza po porodu, ki ni v skladu s porodnim načrtom. Če smo se pri pripravi na porod osredotočali bolj na posege in na točen scenarij svojega poroda, bomo verjetno morali predelati svoje razočaranje ob tem, da nismo dosegli ideala.

PORODNI NAČRT KOT ORODJE

Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.

Z njim lahko:

  • Bolje spoznamo svoje preference. Kim James in Laurie Levy sta posebej za porod priredili t. i. Groopmanove spektre, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, kakšna so naša prepričanja v odnosu do zdravstva. Ali močno verjamemo v pomoč v zdravstvenih težavah ali močno dvomimo, da nam lahko kdo kaj pomaga? Ali smo v svojih zdravstvenih odločitvah minimalistični ali pograbimo vse, kar nam ponudijo? Ali bi se opredelili bolj za naravne pristope k zdravljenju ali nam veliko pomeni tehnološki napredek v medicini? Kje na treh premicah bi se našli? To nam lahko pomaga ugotoviti, kakšno pomoč v nosečnosti in pri porodu želimo in potrebujemo in kam se naj zanjo obrnemo.Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.
  • Vzpostavimo komunikacijo z zdravstvenim osebjem. Ko vemo, kaj želimo, se lahko odpravimo na pogovor v različna porodna okolja, kjer skušamo najti ljudi, ki nas bodo lahko kar najbolje podprli v naših izbirah. Ali imamo občutek, da nas enakovredno vključujejo v odločitve o porodu? Prav tako je smiselno, da se pozanimamo, kakšne so njihove rutinske prakse. Bolj kot je naš pogled na porod usklajen z njihovim, večje možnosti imamo, da bomo zadovoljni s sodelovanjem v porodni izkušnji.
  • Povečamo možnosti za pozitivno porodno izkušnjo. Nihče ne zna brati naših misli, zato je dragoceno, da v porodnem načrtu izrazimo, kdo smo, kakšna je naša zgodovina in kaj si želimo. Izrecno lahko prosimo za prijaznost, za to, da nas vprašajo pred posegi za soglasje, za kakšno drugo našo posebno željo.
  • Gradimo zaupanje med nosečnico in njeno porodno ekipo. Ko odkrito položimo “karte na mizo”, lahko jasneje vidimo, kakšne so naše možnosti. Bolj kot smo jasni in iskreni, bolj nas lahko drugi začutijo. Velja tudi obratno, bolj kot so zdravstveni strokovnjaki odprti za pogovor, večje je naše zaupanje vanje.
  • Damo poudarek stvarem, ki jih želimo, ne tistim, ki jih nočemo, predvsem pa povemo, zakaj. Na primer, lažje bomo uresničili cilj, da ohranimo cel presredek, če povemo, da bi si v drugi porodni dobi sami izbrali položaj ter dihali in potiskali v svojem ritmu, kot pa če samo vztrajamo pri tem, da ne želimo epiziotomije. Nanizamo svoje pretekle izkušnje z rojevanjem, če jih imamo, ali pa svoje želje podpremo z znanstvenimi dokazi.

Povzeto in prirejeno po: David, Missy: Birth plans don’t work, did they ever?, objavljeno v International Doula, letnik 24, št. 1, 2016.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mlada družina v postarani Evropi

Ali kako smo med počitniškim kolesarjenjem po Nemčiji zahrepeneli po kulturi, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen …

 

druzina pavec1

Na lanski prvi počitniški dan smo z avtom in prikolico krenili v nasprotno smer kot večina drugih – namesto k južnim sosedom smo se odpravili na sever. Naš cilj je bilo kolesarjenje ob velikih nemških rekah, kjer so na hribčkih ob njih nanizani veličastni in romantični gradovi.

Družinske počitnice so krasno uspele. Imeli smo lepo vreme, na voljo so nam bile čudovito urejene in označene kolesarske poti. Tri nemške zvezne dežele, ki smo jih obiskali, so nam nudile številne možnosti za prijetno skupno preživljanje časa v naravi, če pa smo želeli, smo lahko uživali v mnogih kulturnih znamenitostih pokrajine.

Nisem pa pričakovala, da bodo naše počitnice imele še eno drugo, presenetljivo dimenzijo.

KJE SO MLADE DRUŽINE?

Če smo še prvi dan, na slovenski državni praznik, v recepciji Legolanda imeli občutek, da smo prišli v slovenski zabaviščni park, saj je v recepciji bilo slišati pogovore skoraj samo v našem jeziku, naslednje tri tedne nismo srečali nikogar več našega rodu. Še več, srečali smo bore malo mladih družin.

Dolgo sem se spraševala, kaj bi temu lahko botrovalo. Že res, da Nemci ne začenjajo šolskih počitnic istočasno z nami, ampak šele v drugi polovici julija ali z začetkom avgusta, pa bi vendar lahko srečali več družin s predšolskimi otroki.

Drugi možni razlog je, da se tudi Nemci odpravijo na počitnice proti jugu – na morje k našim sosedom in se ne odločajo za počitnikovanje bližje domu, čeprav imajo zares lepo urejena kopališča ob jezerih in številne druge možnosti za počitnikovanje v svoji deželi.

Morda se večini zdi kolesarjenje prezahteven šport za družine z majhnimi otroki in ne izberejo aktivnih počitnic?

Morda smo res posebni v tem, da počitnic ne izkoristimo le za poležavanje na plaži, ampak da se tudi razgibamo? V oviro pri kolesarskih načrtih nam lani ni bil niti moj nosečniški trebušček, saj mi je kolo na električni pogon pomagalo, da se nisem preveč naprezala, ob tem pa sem lahko skrbno pazila, da ne bi padla ali se nerodno udarila.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka …

OKOLI NAS PA SAMI UPOKOJENCI …

A vendar mi je odgovor na vprašanje, zakaj večinoma namesto družin z otroki srečujemo le starejše pare, ostal neznan. Na kolesarskih stezah so nas prehitevale skupine penzionistov in nam cingljale, naj se umaknemo.

V kampih, kjer smo se ustavili in prenočevali, smo nemalokrat v skupnih prostorih pomivali posodo hkrati z dvema starejšim zaljubljencema, ki sta si složno razdelila pomivanje in brisanje, medtem ko sva se midva z možem komaj dogovorila, kdaj se bo kateri izmuznil na stranišče, medtem ko je drugi ostal z otroki na igrišču ali postoril kaj okrog prikolice.

Ko sva lovila svoje navihane fante, sva videvala zakonce, ki so se popolnoma usklajeno kot kakšni plesni pari posvetili jutranji ali večerni telovadbi. Otroci so čedalje bolj začudeno spraševali, zakaj na igriščih (ki jih sicer ni manjkalo, infrastruktura je res dobra) ne vidijo nobenega otroka in nikogar ne morejo spoznati ali nagovoriti, da bi jih naučil malo nemščine. Še dobro, da so imeli za igro drug drugega …

SVET, V KATEREM OBČUTIŠ POTRTOST

Nisem si mislila, da me bo vse to tako potrlo. Pogrešala sem kakšen zarotniški nasmeh druge mamice, ki se trudi s svojimi mulčki in ve, da smo vse na enakem. Pogrešala sem klepet s kakšno kolegico, medtem ko sem pomivala posodo.

Sredi našega dopusta sem se zavedla, da sem potihoma pričakovala spletanje novih znanstev v kampih. A sama nisem utegnila navezovati novih stikov, k nam pa tudi ni nihče pristopil, da bi nas prijazno nagovoril. Večinoma so le dvigovali obrvi, če je mimo njih pridrvel kakšen od naših živahnih kolesarjev, ali pa zmajevali z glavo, če so bili fantje v svoji razposajenosti bolj glasni. Občasno se nam je zdelo, da imajo ogledovanje naše parcele v kampu namesto televizije. 🙂

Ob ogledih gradov in muzejev so ljudje z vsega sveta redno skoraj posmehovalno preštevali najine otroke in se čudili njihovi podobnosti ter mojemu trebuščku, redko pa je kdo odkrito izrazil občudovanje za veliko družino.

druzina pavec2

DRUŽINSKA VSTOPNICA = 2 ODRASLA + 2 OTROKA – IN NIČ VEČ

Presenetili so nas izredno raznoliki pristopi k postavljanju cen za družine. Čeprav so večinoma imeli na voljo družinske vstopnice, je v drobnem tisku včasih pisalo, da to pomeni dva odrasla z dvema otrokoma. Nekateri kampi so imeli bivanje za otroke zastonj, medtem ko so drugi mastno zaračunavali tarifo za vsakega otroka posebej, ne glede na starost.

Izrazito negativno smo doživeli obisk velikega mesta, kjer smo si nadejali nakup nekaterih potrebščin. Že od doma imam izkušnje, da obisk trgovin z otroki ni sproščujoča dejavnost, vendar se mi zdi, da pri nas trgovci niso tako zelo strogi. Čeprav so bile trgovine polne stvari za otroke, vzdušje nikakor ni bilo naklonjeno majhnim raziskovalcem, ki bi seveda vsako stvari prijeli v roke in jo preizkusili.

MOTIMO VAŠ NAČIN ŽIVLJENJA?

Neprijeten pripetljaj smo imeli tudi na cesti, saj voznik, ki je izpeljeval s parkirišča, ni pričakoval, da bo že tako dolgi četici kolesarjev sledil še en otrok na kolesu. Ko smo preverjali, ali je s sinom po milem trku in padcu na pločnik vse v redu, je voznik skušal izsiliti odškodnino za majhno, skoraj nevidno prasko na avtomobilskih vratih, čeprav je bil kriv za nesrečo. Zavedla sem se, da najbrž na nas ne gledajo kot na sebi podobne Evropejce, ampak vidijo neko družino z Balkana.

Nisem se mogla znebiti občutka, da motimo njihov način življenja. V kulturi, kjer hočemo čim prej zlesti iz obdobja plenic, se hitro pozabi, kakšno je normalen vsakdanjik z otroki.

Če je mene včasih prevevala nevoščljivost, da se ne morem meni nič tebi nič zlekniti v visečo mrežo in celo popoldne brati knjige kot moje sosede, sem verjetno tudi jaz mojim nemškim opazovalkam vzbujala neprijetne občutke, vprašanja, dvome.

Otroci zatresejo status quo, to je nedvomno. Če jaz polno živim svojo rodno dobo, verjetno ne puščam ravnodušnih žensk, ki jim je žal, da niso imele še kakšnega otroka. Ali so se morda spraševale, kje so njihovi vnuki …

Med bivanjem v »Evropi« sem močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – pogost.

IN V VSEM TEM TUDI TOPLA NAKLONJENOST …

Spomnim pa se tople naklonjenosti neke vietnamske natakarice, ki se je izdatno potrudila, da nam je priskrbela majhne žličke in dodatne servietke za najine sladkosnede. Imela je nasmešek do ušes, ko si nas je ogledovala, medtem ko je brisala kozarce za pultom.

In močno se me je dotaknil blagoslov neke gospe, ki smo jo srečali na gozdni poti do nekega gradu, ki se je ustavila in mi zaželela vse dobro v nosečnosti in pri porodu. To je bilo edinokrat, da je kdo zares spoštljivo pristopil k meni in mi dal vedeti, da mu moja nosečnost pomeni nekaj lepega in svetega.

SADOVI ZA NAŠO DRUŽINO IN PREBUJENJE NOVEGA HREPENENJA

Ko sem se zavedela svojih občutkov, sem skušala potegniti iz izkušnje največ, kar sem lahko. Ker smo bili sami, samo se kot družina močno povezali.

V kampih, kjer je več družin z majhnimi otroki, hitro pride do situacij, ko je več druženja z drugimi kot pa znotraj družine. Ker pa smo bili sami, smo se več pogovarjali, na vse stvari hodili skupaj in si pomagali pri opravilih.

In ker otroci niso imeli toliko možnosti konverzacije z domačini, sem jim »tečaj« nemščine priredila kar sama. Ker smo tako izstopali, če smo se vedli preveč »po domače«, sem o bontonu in kulturnem vedenju govorila veliko več kot bi na počitnicah na morju.

Dopust v Nemčiji je bil izredno povezovalen za našo družino, še posebej, ker je bil zadnji, preden se nam je konec poletja pridružila nova družinska članica. Sem pa med bivanjem v »Evropi« močno zahrepenela po tem, da bi se moja hčerka rodila v kulturo, kjer bi bil otroški živžav bolj cenjen, zaželen in predvsem – bolj pogost.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.