Ljudje me sprašujejo, kdaj uspem toliko prebrati. Nemogoče se jim zdi, da je možno storiti kaj zase ob treh majhnih otrokih. Odkrila sem, da se malo po malo daleč pride. Izkoristim vsako prosto minuto. Seveda ne gre brez občutka krivde, da zanemarjam otroke… A ugotovila sem, da jabolko res ne pade daleč od drevesa. Običajno dobim že ob šestih zjutraj v posteljo celo skladovnico otroških knjig, ki jih spremlja ukazovalen: “Mami, beri!”
Brezhibne po porodu
Dober mesec po porodu sem se vračala od frizerja (mmmm, kako dobro mi dene prosta urica in razvajanje ob tem, ko mi nekdo drug nežno in z masažo umije glavo, iz salona pa stopim sveže in privlačno postrižena!) in mimogrede sem kupila še žemljice za starejša otroka.
Ko sem čakala v vrsti pred blagajno, pa me je spreletela groza ob pogledu na naslovnico neke mondene revije. Z mastnimi črkami je pisalo: LE TRI MESECE PO PORODU IMA SPET SANJSKO POSTAVO, na fotografiji pa se je smehljala znana slovenska televizijska zvezda v večerni obleki. Spodaj je bil dodan njen citat: “Tudi kadar sem bila utrujena, sem našla čas za telovadbo.”
Kaj se pravi imeti tri mesece po porodu spet sanjsko postavo?
Ali so nas že uspeli prepričati, da bomo imele resnično kaj od tega, da se bomo izmučene in izčrpane silile v vadbo, da bi dosegle ideal popolne ženske? Ali si res obetamo, da bo otrok nekoč ponosen na svojo mamo z vitkim pasom na fotografiji, on ob njej pa je takrat kot dojenček potreboval vse kaj drugega? Res mislimo, da bo to podžgalo naše može, ki so zaradi obilice dela in novih obveznosti ravno tako utrujeni kot me?
Kaj pomeni biti brezhibna po porodu? Ali je to sploh kdaj mogoče (v očeh družbe, seveda)? Je v sporočilu, ki nam ga tako nedvoumno vtepajo dan na dan v glavo, kaj hvalevrednega? Kaj takega, kar nam bi pomagalo, da bi bile srečnejše ženske, srečnejše matere, bolj ljubeče do sebe in do drugih?
Za poglobitev teh vprašanj si oglejte video Killing us softly (nežno, počasi, a zagotovo nas ubijajo…).
Menim, da je poporodno obdobje edinstvena priložnost, da končno (če še nikoli prej nismo) začnemo poslušati, česa si naše telo želi, kako bi bilo rado uslišano na sebi lasten način, da odkrijemo, kako čudovito smo ustvarjene.
Da začutimo na primer,
- kako blagodejno se je do sitega naspati (ko spanec naenkrat postane takšna dobrina!),
- kako pomembno se je dobro najesti (da sem počutim hranljivo in lahko nudim obilje mleka otroku),
- kako dobro dene ura sprehoda po naravi (skupaj z dojenčkom v nosilki ali v vozičku),
- kako blažilno je, če imamo nekaj trenutkov, da se preprosto usedemo in se zazremo v daljavo, ne da mislile na kaj posebnega,
- kako navdihujoče je kaj lepega prebrati v redkih prostih oziroma ukradenih trenutkih (ne navodil, kakšne naj bi bile in kaj vse bi še morale storiti)…
To je čas, ko se lahko osredotočimo na bistveno –
- kaj me poživlja?
- kje se lahko napojim, da bom lahko dajala?
- kako lahko pospešim svoje okrevanje (ne le še dodatno poglabljam stisko telesa)?
In edina mišica, za katero je zares pomembno, da jo vadimo v tem obdobju, je mišica medeničnega dna! Keglove vaje nam pomagajo, da jo povrnemo v prvotno stanje (ali celo boljše, če je nismo nikoli prej krepile), pospešimo celjenje morebitnih brazgotin ter globoko občutimo svojo ženskost, saj je ta mišica bistvena za doživljanje naše spolnosti.
Revije pa raje vrzimo proč…
PONEDELJEK, 14. februar
V času, ko nas resnično zbudijo le še senzacije, je zelo težko vzdržati doma ob majhnem otroku. Spremembe na njem se sicer dogajajo bliskovito hitro, če štejemo tedne in mesece, iz ure v uro pa se ne zgodi nič tako dramatičnega, da bi nas lahko držalo v vzhičenem stanju. Treba se je torej naučiti biti s seboj, tako kot sem zdaj, in z otrokom, takim, kot je zdaj. Kaj nama danes lahko polepša dan? 🙂
NEDELJA, 13. februar
Večkrat slišimo: takšni časi so bili; moral/a sem to storiti; naredil/a sem najbolje, kar sem lahko; tako je življenje; ja, kaj pa naj bi?!… Vsi ti stavki sporočajo, da v življenju nimamo izbire, da smo vedno v nekaj prisiljeni, da je to edini možni način življenja. Tega že zelo zgodaj naučimo svoje otroke – življenje boli, treba je potrpeti, se boš že naučil počakati, nimam časa, moram v službo, nehaj jokat, tako je. Si upam priznati, česa si v resnici želim? Sem pripravljena to izbrati zavoljo sebe in zavoljo otrok?
Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. (Sir 15,15-17)
Jedro naše vitalnosti deluje, kadar jasno ločujemo bistveno od nebistvenega, obenem pa nenehno tudi branimo in razvijamo bistveno. Osebna hierarhija bistvenega naj bi nam bila povsem razvidna. Prav tako nam morajo biti jasni razlogi zanjo in to ne enkrat za zmeraj, temveč vsak dan na novo. Notranja svoboda se sprašuje, zakaj je tisto prvo res prvo, ker nam vedno dopušča možnost, da izbiramo. Prečiščena presoja nam daje merila za sprotno odločanje med nujnim in zanemarljivim in iz tega delovanja se poraja naše edinstveno, zanesljivo jedro. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 180)
SOBOTA, 12. februar
20. stoletje je ženskam prineslo mnogo napredka, svobode, emancipacije. Sprašujem se, ali je bila ta sprememba v resnici pristna. Zakaj globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam je namenjeno, da trpimo, smo manjvredne, da je naše delo manj zaslužno? Zakaj tako težko suvereno uveljavljamo svojo samostojnost, celovitost, zdravo napadalnost? Menim, da prave spremembe prihajajo od znotraj, iz pristnega občutenja, da sem vredna največje ljubezni. Zanimivo, do tega občutenja sem prišla šele kot poročena žena in mama treh otrok in ne prej kot svobodna študentka z volilno pravico in državno štipendijo.
Ženi pa je rekel: “Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.” (1 Mz 3,16)
V prizadevanju za varnejše doživljanje sveta se mora vsaka ženska spoprijeti s svojo preteklostjo in ugotoviti, kakšen pogled na življenje ji je bil vcepljen. Od kod in kdaj se je v nas naselila vera v zlo usodo? Dogajanje bi lahko razstavile na nekatere osnovne prehode: podrejanje, zmedenost, samoizpostavljanje, napačna ocena dogajanja, neustrezni ukrepi. Čim večkrat se to verižno dogajanje spravi v tek, bolj postaja navada in usoda. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 74)
Zima v srcu
Morda nikoli ne pomislimo, da se po porodu ne bomo veselile svojega otročka, saj ga tako nestrpno čakamo.
Nikoli si nismo mogle predstavljati, da je lahko življenje tako temno, pusto, brez luči, tako moreče.
A je. Kljub majhnemu bitjecu, ali pa prav zaradi njega. Njegovo rojstvo nas je potegnilo v globine, v temine, sedaj pa ne znamo ven. Ne vemo, ali se bomo sploh še kdaj smejale, plesale, se vzpele na hrib in zavriskale v odmev.
Poporodno depresijo je mogoče preprečevati, omiliti, zdraviti, v prvi vrsti z ustreznimi informacijami in podporo.
Ogledate si lahko filmček Studia 12 o duševnih stiskah v obporodnem obdobju Ko materinstvo boli.
V dragoceno pomoč sta lahko naslednja knjiga in forum.
Forum Obporodne stiske
Biti za nekoga
Biti za nekoga,
samo biti,
ne imeti,
ne želeti,
ne posedovati,
samo bivati,
z vonjem kruha,
s toplino dlani,
z mehkobo glasu,
z jasnino pogleda.
Biti na meji in onkraj nje,
v tveganju in razpoložljivosti,
v veselju
in iznajdljivosti,
prost vsega,
srečen v vsem.
Biti za nekoga,
popolnoma,
prek zapovedi,
dlje od nujnega,
in negovati
navadno rožo
z navadnim orodjem,
dan za dnem,
v zatišju smehljaja.
(Nataša Ahčin, iz pesniške zbirke Biti za nekoga)
Onkraj poroda
Onkraj poroda vas čaka…
No, kaj?!
Vsi pravijo, kako velika sprememba bo to.
Povejte mi vendar, kakšna.
“Otrok okrepi ljubezen, skrajša dneve, podaljša noči, zmanjša bančni račun, osreči dom, obrabi oblačila, poskrbi, da pozabimo preteklost, in osmisli prihodnost. (neznan avtor)
Onkraj poroda je…
življenje.
Pisano, kot je lahko le življenje.
Nemogoče je napovedati, kako se bo zavrtelo vam.
Nobenih receptov nimam, nobenih modrih nasvetov,
le svojo zgodbo, zgodbe mam, ki sem jih imela priložnost srečati in slišati, ter nekaj malega materinske modrosti.
Prepričana pa sem, da je življenje onkraj poroda lahko lepo, na trenutke zabavno, drugič jokavo, včasih enolično… a vsaj zame neskončno bogatejše.
Ta rubrika je namenjena tistim, ki bi rade vseeno malo pokukale onkraj…
PETEK, 11. februar
Kako pogosto sem gluha za to, kaj mi otrok sporoča! Vsake toliko časa me prešine, da govorim o otrocih vpričo njih, ne da bi jih vključila v pogovor. Ta navada me spremlja že, odkar je bil prvi sin dojenček in sva se s sosedo sprehajali in klepetali. Sedaj je že kompetenten sogovornik, pa si še vedno ničkolikokrat dovolim, da govorim namesto ali mimo njega. Učim se spoštovanja teh majcenih, a vélikih človeških bitij.
Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: “Efata!” to je “Odpri se!” In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. (Mr 7,32-25)
Zrela mati namreč detetu priznava čustvovanje in mišljenje, notranji svet, ki je drugačen od njenega. Zna sprejeti, da ga pogosto ali dolgo ne razume, zna potrpežljivo čakati in opazovati z zaupanjem vase in vanj. Dojema, da novorojenček večkrat sam ne ve, kaj mu je, a da kljub temu potrebuje nekaj čisto določenega in največkrat čisto drugačnega od tega, kar se zdi potrebno. Postopoma čuti, ali je jok izražanje olajšanja, bolečine, strahu, lakote ali osamljenosti … Zaveda se, da so vsi uvidi vedno le začasni, njeno razumevanje je v nenehnem nastajanju. Pripravljenost, da sproti popravlja svoje interpretacije, je morda najpomembnejša značilnost materinske in očetovske zrelosti. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 291)
ČETRTEK, 10. februar
Otroci me vračajo v moje otroštvo. To je včasih vesel, včasih pa strašen časovni stroj. A srečna sem zaradi vseh priložnosti, ko lahko preženem strahove, vzamem v naročje, obrišem solze, nalepim obliž, popravim razmajano škatlo, se še enkrat spustim po toboganu, se sprostim v navdušenem objemu, se potopim v podobe v slikanici, uživam v ritmu otroških pesmic… Čutim celjenje ran.
Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. (Ps 128,3-4)
V naši srečnejši prihodnost stojijo z roko v roki moški, ženska in otrok, a ne le kot pojem družine. Gre za pojmovanje nove, polne človeškosti za vsakega posameznika. V tem živem krogu je vsako bitje najprej potolaženo otroško telo – organizem spomina in praspoznanja -, potrebno največjega upoštevanja in sočutja. Šele nato zna biti to bitje edinstven moški ali enkratna ženska, zatem polovica vsestransko rodovitne ljubezenske dvojice in človek, sposoben materinstva ali očetovstva, nazadnje pa še varuh dragocene moškosti in ženskosti v soljudeh. Starši, polni upanja, lahko rešujejo svoje otroke, ljubljeni otroci lahko rešujejo svoje starše, vsi skupaj pa lahko oživljajo nov nebesni red. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 293-294)