fbpx

ČETRTEK, 24. februar

Oh, to nenehno kolebanje med mojo družabno naravo in potrebami otrok po moji prisotnosti! Želim si, da bi živela v pradavnini, kot poje Adi Smolar, ko mame ne bi mogle biti dame, pred votlino bi sedele, za otroke bi skrbele, bi z njimi rade se igrale, še raje pa bi klepetale! S tem, da se z dojenčkom odzovem vabilu na poroko, grem s tremi otroki  z avtobusom v mesto, dojim v trgovini, v parku, v knjižnici, v cerkvi, malo po malo spreminjam družbo v bolj otrokom naklonjen kulturo. Vsaj upam?!

SREDA, 23. februar

Telegram, ki sem si ga najbolj zapomnila ob rojstvu prvega otroka, se je glasil: “Najlepše trpljenje je roditi življenje.” Prebrala sem ga na čudovito jutro, ki je bilo prvič sončno po dveh tednih megle, za mano je bil porodni vihar in vsa srečna sem sedela ob zajtrku v porodnišnici s pogledom na s snegom pokrit in s soncem obsijan Storžič. Polile so me solze. Globlje me ne bi mogel nagovoriti. Ves strah, vsa bolečina, vse je bilo za mano. In sedaj imam tega čudovitega dojenčka!

Odslej sva šla že skozi mnoge stiske – in vse so minile! Draga mamica, tudi če ne verjameš, vsaka stiska z otrokom bo minila in vaju popeljala v še globlji, bolj povezan odnos. Moja edina skrb je, kako obdobje stiske naredim znosno, da ostajava cela tako jaz kot moj otrok. “Težki dnevi gradijo odnos.” (Katarina Kompan Erzar)

TOREK, 22. februar

Otroci so me naučili redoljubnosti. Že kot dojenčki. Verjetno smo že vse doživele, da smo šle na izlet brez zadostnih rezervnih oblačilc in plenic? Zjutraj vstale in odlašale z zajtrkom, dokler nismo bile že popolnoma izčrpane od lakote? Smo hotele na hitro skuhati kosilo, pa ni bilo pravih živil na voljo? Smo že imele malo prostega časa, pa bilo nikogar, ki bi ga v tistem trenutku lahko poklicale za družbo? Ja, spontanost naenkrat postane zelo obremenjujoča! Danes skrbno načrtujem dan, da se imamo lahko vsi lepo. Potem nas pa lahko tudi kaj preseneti 🙂

PONEDELJEK, 21. februar

Spregovoriti. Mamica, s kom lahko čez dan spregovoriš kakšno besedo? Z možem pred službo? S sosedo, ki je doma? S prijateljico po telefonu? S poštarjem, ki prinese priporočeno pošiljko? S prodajalko v trgovini?

Kaj šele o tem, kaj te teži? Do kakšnih spoznanj si nedavno prišla? O svojih skrivnostih?

Nočemo biti omejene samo na ta majhen svet okrog dojenčka. Še vedno smo ženske, žene, prijateljice, stranke, sodelavke, SOGOVORNICE. Morda le malenkost bolj kritične kot nekoč? 🙂

NEDELJA, 20. februar

Matere smo v očeh sveta gotovo nore. Katera ženska pri zdravi pameti pa si danes pusti tako temeljito preoblikovati postavo? Katera dovoli, da stečejo mimo nje vsi velepomembni medijski dogodki dneva, da lahko opazuje, kako njen dojenček prvič vzame v roke igračko? Kdo si drzne danes stopiti na ulico s politimi hlačami, ker je pač veliko bolj važno, da peljemo otroka na sprehod, da končno zaspi, kot pa jih preobleči? Kako lahko nekdo mirno stoji ob izhodu iz metropolitanske knjižnice ob kričečem triletniku, ki se je vrgel na tla iz razočaranja, ker si ne more sposoditi neke knjige, njegovo besnenje pa odmeva do vseh študijskih kotičkov? Kot simpatično pravi Katarina Kompan Erzar: ko smo končali šolo, smo rekli nikoli več. A za nekoga kljub vsemu še enkrat sedemo v šolske klopi…

Profesionalnost doul – 1.del – izobraževanje

Pred časom me je zbodel prispevek na forumu Porod po meri ženske, v katerem je avtorica namigovala, da v Sloveniji nimamo profesionalnih doul. Iskreno sem se začela spraševati, kdo bi bila profesionalna doula.

V tem delu povzemam misli Adele Stockton, britanske doule in voditeljice uvajalnih delavnice za doule ter avtorice knjige Gentle birth companions (prve knjige o doulah, ki presega meje ZDA in o njih razmišlja na nekoliko drugačen način), ki meni, da doula ne potrebuje nujno formalnega izobraževanja.

Njene poglede dopolnjuje tudi razmišljanje Alenke Rebula, ko v članku Jaz v času govori o pravi strokovnosti. Po njenem mnenju “je psihologija lahko tudi drugačna in strokovnost nikakor ne izključuje čustev, etike, samospoznavanja. /…/ Ugotavljanje avtobiografske sposobnosti bi bilo primerno sredstvo za selekcijo kadrov v šolstvu, zdravstvu, sociali in sploh v vseh poklicih, ki imajo opraviti z vzgojo ali pomočjo človeku v stiski. Pomembno je ločevati preobčutljivost in čustveno razbolelost egocentičnih odraslih od čustveno bogate občutljivosti odraslega, ki pa je sposoben sočutja in dajanja.”

Doula je porodna in poporodna spremljevalka, pomočnica, ki nudi stalno podporo materi ali paru, staršem v obporodnem obdobju. Zaradi njenega laičnega statusa ni nujno, da ima za seboj neko formalno izobraževanje, pravzaprav je lahko le sorodnica ali prijateljica bodoče matere. Kratko uvodno usposabljanje pa ji na njeni poti odpre možnost, da svoje storitve tudi zaračuna, če se tako odloči. To obdobje osnovnega formalnega usposabljanja ter razvijanja veščin in sposobnosti ni enako kot strokovno izobraževanje, ko po daljšem študiju dosežemo določeno kvalifikacijo in se nato držimo nekega pravilnika, ki ureja določen poklic, kot je to npr. v babištvu. Čeprav izobraževanje gotovo veča njeno znanje in določene sposobnosti (mnoge doule iz pristnega zanimanja za področje zavzeto študirajo tudi strokovno literaturo), bistvena vloga doule izhaja iz njene osebnosti in ni nekaj, česar bi nas lahko nekdo naučil.  Ker se večina žensk, ki se odločijo, da bodo pomagale družinam v pričakovanju, vseeno udeležujejo delavnic za doule, je smiselno raziskovati, kaj doula mora znati in zakaj.

Iz raziskovalnih študij lahko razberemo, da podpora doule lahko izboljša izide poroda in starševstva, prav tako pa se poveča splošno zadovoljstvo matere z njeno izkušnjo (1,2). Ni pa še bilo raziskano, kaj natančno povzroča tak učinek. Sheila Kitzinger, britanska raziskovalka, pisateljica, antropologinja in zavzeta zagovornica naravnega poroda, meni, da je obdobje usposabljanja doule priložnost za uporabo kompetenc, ki nekdaj niso bile tržne – razumevanja in uvida, simpatije, toplega prijateljstva, sposobnosti učinkovite komunikacije in sposobnosti za gradnjo tesnih odnosov (3). Kot že rečeno, se teh lastnosti ne da naučiti na predavanjih, kar poudarja tudi Michel Odent: “Če se bomo osredotočali na “trening” doul in ne na njihov karakter in osebnost, bodo doule kot družbeni fenomen zamudile svojo priložnost.” (4)

Nekatere ženske preprosto spremljajo in opogumljajo ženske pri porodu in v obporodnem obdobju, ne da bi vedele, da ima njihovo početje sploh ime, saj je podpora nosečnic in mladih mater sestavni del njihovega načina življenja. Take doule se morda nikoli niso udeležile nikakršne delavnice, pač pa se intuitivno odzivajo na potrebe mater in črpajo informacije, ki jih potrebujejo, iz knjig, konferenc in osebne komunikacije z drugimi dejavnimi ljudmi na področju porodne podpore. So pa tudi ženske, ki čutijo močan klic postati doula, a nimajo zaupanja ali zaledja, da bi začele s tem poklicem.

V svetu sta uveljavljena dva modela priprave doul na spremljanje žensk pri porodu. Medtem ko je v ZDA močan poudarek na treningu in pridobitvi certifikata, v Veliki Britaniji dvomijo v ta pristop pogojevanja usposobljenosti. Kljub trditvi, da smo preproste ženske, ki podpiramo druge ženske; matere, ki podpiramo matere, nekatere od nas še vedno čutimo, da se moramo na to nekako pripraviti.  Pogosto se sprašujem, koliko ta zadržanost izvira iz splošnega pomanjkanja vere v lastne sposobnosti kot ženske, matere, celo kot porodnice. Še več, pogosto se daje vtis, da nam ni “dovoljeno” delati kot doule, dokler nimamo za seboj nekakšnega “izobraževanja” in nismo pridobile “kvalifikacije”. To ne drži, vendar pa morda ni slabo, če se nekaj časa učimo in skušamo razumeti nekatere stvari, ki presegajo našo lastno izkušnjo poroda in materinstva. Še bolj pomembno pa je, da ima nova doula v varnem okolju priložnost podeliti in na novo ovrednotiti svojo lastno pot poroda in starševstva.

Če si doula ne vzame časa, da bi priznala in predelala svoje osebne porodne oziroma materinske izkušnje, še posebej, če so bile travmatične, lahko svoja nerešena vprašanja in težave vnaša v porodni prostor in vzdušje druge matere oziroma družine. Ne samo, da to ni primerno za njeno podporno vlogo, ampak tudi povečuje njeno ranljivost in nagnjenost k temu, da bi v porodni izkušnji druge ženske videla svojo lastno in tako še poglobila svoje nerešene težave. Delo doule ni namenjeno njej, ampak materi in družini, ki jo spremlja. Doula, ki ne poskrbi zase, tvega, da ne bo zmogla celostno podpreti drugih in tudi to, da izgori.

Na delavnici za doule imamo priložnost, da to prepoznamo. Prav tako delavnica da udeleženkam možnost učenja odličnih sposobnosti poslušanja in poudarja pomembnost zaščite porodnega prostora, tako da porod ostane nemoten in bo zato mati lahko bolj verjetno uživala fiziološki porod. Na delavnici dobimo namige, kako pomiriti in opogumiti vznemirjenega bodočega očeta ali kako podpreti novo mater pri dojenju. Na delavnici zvemo tudi mnogo o tem, kako se samozaposliti, dobimo ideje, kako osveščati družbo o vlogi doule, kdo je doula in kaj počne; ter kako vzpostaviti jasne meje naše pomoči novi družini. Toda ko zaključimo delavnico, se naše učenje ne preneha. Ko začnemo delati z družinami, potrebujemo mentorstvo in podporo drugih izkušenih doul, ki nas podpirajo na formalni ali neformalni ravni. Vedeti moramo, koga lahko pokličemo, da se lahko pogovorimo po posebej stresnem ali težkem porodu, ki smo mu bile ravnokar priča, ali da nas usmeri ob tem, ko spremljamo mater, ki ima velike težave s sprejemanjem svoje nove vloge. Celo izkušene doule potrebujejo zaupno kolegico, na katero se lahko obrnejo v kočljivih in težkih trenutkih. Biti doula je način življenja in življenje nas občasno preseneča.

Za pripravo doul na njihovo delo ni standardiziranega sistema, kar je dobro – če si postavimo ideal, da ima vsaka ženska svojo doulo, potem je rešitev gotovo v raznolikosti njihovih kompetenc in izkušenj? Ženska, ki vstopa na področje porodne podpore, naj bi skrbno izbrala delavnico, katere se bo udeležila kot pripravo na svoje delo, tako da ustreza njenemu načinu življenja in da voditelj/-ica delavnice razume pravo bistvo doule. Če je bistvo doule v “biti” in ne “delati”, bi morala delavnica poudarjati prazničnost, veličastnost poroda ter tiho osebno ponižnost in celostnost, ter spodbujati udeleženke k neprestanemu razmisleku in predanosti služiti družinam in skupnosti. Program, ki je usmerjen k usposabljanju “profesionalk” in nudi doulam uradno akreditacijo ter ponuja agresivne pristope k trženju, morda zgreši bistvo? V tem delu ni prostora za sebičnost in nove doule s takimi koreninami lahko hitro izgubijo stik s temeljno etiko in načeli pravega bistva doule. Gotovo se dinamika dela spremeni, če hlepimo po denarju, in s tem izgubimo tudi celostnost svoje vloge.

Uvodna delavnica za doule je zato tako vabilo doulam, da začnejo svoje osebno življenjsko potovanje kot tudi iniciacija v poklic porodne ali poporodne spremljevalke. Pri usposabljanju gre za spodbujanje razmisleka in duha skupnosti, v osredotočenost na bistvo in premišljeno delovanje ter spodbujanje zaupanja, da sem lahko to, kar sem. To so vseživljenjske lekcije, ki jih ne more priskrbeti nobena akademska kvalifikacija ali certifikat, in doule so lahko prepričane, da bo že to učenje in podeljevanje izkušenj obogatilo njihovo življenje.

Viri
1) McGrath Susan K. PhD & Kennell John H. MD A Randomized Controlled Trial of Continuous Labor Support for Middle-Class Couples: Effect on Cesarean Delivery Rates Birth 2008; 35 (2), 92-97

2) Berg M & Terstad A. Swedish women”s experiences of doula support during childbirth Midwifery 2006; 22, 330-338

3) Personal communication with Sheila Kitzinger, author and childbirth activist 2009

4) Odent M (2002) The Farmer and the Obstetrician London: Free Association Books p123

 

SOBOTA, 19. februar

Kadar mi gre doma vse narobe, si dostikrat ponavljam: “Pa saj to je brez zveze.” (prepričati tega otroka, da se bo zjutraj oblekel) “Pa kdo mi je dal te otroke?” (ko vsi trije naenkrat nekaj hočejo od mene) “Pa zakaj sem se tega sploh lotila?” (ko ne vidim okrog sebe nobene mame s podobnimi težavami). A ti stavki mi ne pomagajo iz stiske. Jo le še poglabljajo, saj si govorim, da sem nesposobna, naivna, da pretiravam in da sem edina na svetu, ki ji je tako hudo. Svet, ki nas vzgaja, nas ne pripravi na zahtevnost materinstva. Draga mamica, če danes obupuješ, vedi, da globoko v sebi verjamem, da bomo zmogle! Skupaj nam lahko uspe ugotoviti, kako 🙂

PETEK, 18. februar

Eden izmed največjih izzivov materinstva je nestalnost otrokovih ritmov in odzivov. Veselila sem se že, da dojenček spi vso noč (no, koliko ur skupaj je sploh vso noč?), pa se je naenkrat začel spet pogosteje zbujati. Imela sva že nek večerni ritual, pa nama ga je prestavitev ure na zimski čas čisto zmešala. Na začetku se je rad vozil v avtu, tako da sva lahko kam šla, sedaj ga pa niti v avtosedež ne morem pripeti, ne da bi njegovo tuljenje slišali do sosednje ulice. Nenadoma je začel zavračati dojenje. Noče več dude. Jesti želi le sadni jogurt in od sadja banano. In še bi lahko naštevala… Da, prilagodljivost je najpomembnejša mamina veščina. Ali ste pomislile, da bi to novo fleksibilnost vpisale kot prednost v svoj C.V.?

ČETRTEK, 17. februar

Mamica, si vesela, da si mamica? Kaj se mi oglasi ob tem vprašanju? Boleče je spoznanje, da za svoje materinstvo verjetno nikoli ne bomo prejele posebne nagrade. Zato je bistveno, da v sebi vsak dan oživljamo zavest, da je to, za kar smo se odločile in kar počnemo in je velikokrat popolnoma nevidno, pomembno. Pomembno za življenje tega otroka, pomembno za nas in pomembno za jutrišnji svet. Verjamem to?

SREDA, 16. februar

Ko se začne naš dojenček kobacati naokoli in postaja malček,  vedno bolj zahrepenimo po tem, da bi mu ponudili boljši svet, ki bi ga raziskoval in osvajal. Če smo doslej kar dobro shajali z življenjem sredi mesta in sivine, se naenkrat zavemo, da živimo v bloku, da ima naš otrok bolj malo lepega za pobrati s tal, da nima zelenice, po kateri bi se podil za metulji in žogo. Kaj znamo narediti s svojimi lastnimi rokami? Se še spomnimo, kako diši sveže zorana njiva, posušeno seno…? Bodo naši otroci namesto raznolikega ptičjega petja poznali le še gruljenje golobov? Da, v iskanju in ustvarjanju zelenega sveta smo vedno znova začetniki. Danes bom pozorna na to, v kakšnem odnosu sem z naravo. Saj za za to gre pri ekologiji, mar ne? Zelena mama.