Ali je nosečnost poseben čas v tvojem življenju?
Alenka Rebula v članku Noseča ljubezen piše:
Sodobni ženi je samo nekajkrat v življenju naklonjena možnost, da doživlja nosečnost. Ob otroku, ki ga nosi in rodi, bi lahko odkrila v sebi neslutene radosti, ki jih njena mati in babica v težkih časih nista mogli, saj je bilo včasih za ženske življenje v vsakem pogledu veliko bolj naporno. Danes imamo manj otrok, včasih le enega, pa kljub temu ne bi mogli trditi, da znajo žene najti čas za mirno, poglobljeno nosečnost. Premalo se zavedamo, kako pomembno je to obdobje tako za mater kot za otroka in kako obubožana je človeška skupnost, v kateri nosečnost nima svojega prostora.
Članek nas opominja, da v nosečnosti iščemo čas zase, za samoto, poglobitev, prepoznavanje in vrednotenje občutkov, s katerimi lahko pridemo v stik le v tem obdobju in nikoli več. V skušnjavi smo, da gledamo na nosečnost kot obdobje z rokom izteka – do takrat lahko postorim še to in to in to. Pozabimo, pa da je otrok že tukaj in zdaj. Da rase in se razvija v nas in da ga sooblikujemo iz trenutka v trenutek. In da smo tudi me spremenjene. Da nas nosečnost spreminja, preoblikuje, gnete – želim sodelovati pri tem? Vedeti in čutiti, kaj se mi dogaja?
Ko se zavemo, kako velika naloga nam je podeljena, imamo dve možnosti – delujemo enako kot doslej in imamo pri tem slabo vest (samoobtoževanje v stilu: “Rekla sem, da bom hodila na telovadbo in več naredila za dobro držo, pa ni še nič iz tega …”) ali pa prepoznamo priložnost trenutka.
Ne verjamem, da to pomeni, da ne bi hodile v službo, da bi starejše otroke dale za cel dan v varstvo, da bi se morale prijaviti na tisoč in eno dejavnost za nosečnice, da bi skrbno načrtovale vsak trenutek dneva, da se ne bi naprezale, da bi s precizno natančnostjo merile vsak zaužiti grižljaj hrane …
Gre bolj za čuječnost, pozornost do tega, kaj se mi dogaja, kaj čutim, katere misli se mi podijo po glavi, kaj bi mi ta trenutek prijalo, za kaj sem hvaležna …
Alenka Rebula je zame velika učiteljica čuječnosti, poglobljenosti v trenutek in pa umetnosti majhnih korakov. “Ta hip mi je ponujen, da z najmanjšim naporom stopim v svoj čas in storim, kar je treba.” (iz članka Pravi čas)
Spominjam se, kako sem v svojih preteklih nosečnostih izpolnjevala svoje cilje (npr. pisala diplomsko nalogo, vadila za orgelsko šolo, prevajala knjigo, vzgajala enoletnika …), pa sem ob teh dejavnostih (ali pa v njih) vseeno našla čas in čar, da sem molila, delala vaje Na svoji zemlji (ki so mi zelo pomagale bolj zbrano živeti), se oblekla v udobna in lepa nosečniška oblačila, da sem uživala v plavanju pod vodo, na sprehodu, z otrokom, ko mi je pobožal trebušček, z ljubečim možem… In v trenutkih, ko mi je bilo težko, da sem si to priznala, da sem bila pozorna na svoj hitri korak, da sem začutila hrepenenje telesa po počitku v napornem dnevu z dvema otrokoma …
Tudi zdaj imam priložnost, da se znova najdem, znova začutim, znova prepoznam, kaj je bistveno. Važno pa je ugotoviti, kaj mi pri tem odkrivanju pomaga. Kaj me neguje? Kaj me bliža obdobju, v katerem sem – kaj me spodbuja, da začutim svoje noseče telo, da se povežem z otrokom, ki rase v meni, ob kom čutim ljubeč dotik, kje čutim podporo?
Ko govorim o duhovni pripravi na porod, govorim predvsem o taki pripravi – notranji, osebni, poglobljeni. Kajti vsak hip lahko vstopim v tisti kotiček svojega srca, kjer slišim notranji glas. Kam me vabi?
Ali prepoznavaš, da bi ti pomagala taka priprava na porod in starševstvo, kjer bi odkrivala sebe, svoje občutke, predelovala pretekle izkušnje, iskala nove možnosti, našla svojo identiteto in svoj glas? Snujem duhovno pripravo na porod, ki bi temeljila na tedenskih razmišljanjih in vajah, gradiva pa bi bila dostopna na spletu – da bi lahko udeleženke kadarkoli v svojem lastnem ritmu in tempu dostopale do njih ter negovale nosečo sebe, odnos z Bogom, otrokom in možem. Prijavi se tukaj.