Ko se pripeti nesreča, me najbolj vznemiri dejstvo, da sem v tistem trenutku tako nemočna, da bi jo zamejila ali omilila. Zdi se mi, da reagiram, kolikor hitro se da, a vendar dostikrat otroku ne morem preprečiti bolečine.

Dobro je , če si dam kdaj čas, da še jaz pojokam zaradi prestanih pretresov, strahu in nemoči.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.