Pri svojem porodu sem izkusila dogodek, ki sem ga doživela kot nasilje in travmo. Kaj narediti z negativnimi mislimi in občutki, ki se mi zdaj motajo po glavi? Težko vprašanje, ki zahteva, da zajamem sapo in ga temeljito premislim. Naj opozorim, da niti dva odgovora na to vprašanje ne moreta biti enaka in da tudi nobeden ni nepravilen!  Kaj bom storila s svojo porodno travmo? Na to vprašanje ne more nihče odgovoriti namesto mene.

Ali bom …

  • usmerila svoje misli naprej, da bom lahko z družino zaživela na novo?
  • podelila svojo porodno zgodbo ali zgodbo ozdravljenja, da bodo lahko drugi spoznali, da je to pereč in resničen problem v naših porodnišnicah?
  • ponudila ramo ali uho drugi materi, družini ali strokovnjaku?
  • okrepila sebe, da postanem močnejša?
  • pomagala preprečevati porodne travme tako, da bom osveščala bodoče starše z objektivnimi informacijami, s pomočjo katerih se bodo lažje informirano odločali?
  • izobraževala zdravstvene strokovnjake, da bodo lahko jasneje videli, kakšen vpliv imajo na porodnice, družine in druge strokovnjake?
  • ob misli na svojo travmo udarjala po njej, dokler ne bo pokončana oziroma dokler se bom bala, da to ona stori meni?
  • travmo zakopala globoko vase in poskušala nikoli več pomisliti nanjo?
  • postila, da me travma prevzame in popolnoma obvladuje, dokler ne bom čisto omagala?

Čutim, da so sprejetje svoje travme in osveščanje drugih, preprečevanje travm in iskanje okrevanja veliki koraki, ki mi bodo pomagali, da ozdravim in hkrati pomagam drugim. Vendar so ti koraki nelahki. Ni majhna reč, če mama s porodno travmo spleza iz nje in reče: “Veste, to se mi je zgodilo, ne sprejemam tega, vendar ne bom dovolila, da bo imelo oblast nad mano.” Resničen korak navzgor.

S tem tudi nočem reči, da ne bom več jokala ob misli na dogodek ali da moje okrevanje ne bo kdaj nazadovalo. Kot kaže dosedanja izkušnja, bodo prišli trenutki, ko bom za hip spet žalostna, jezna, vznemirjena, tesnobna. Včasih postanem besna kot ris in se moram pošteno zjokati. Pomaga mi, če o tem pišem ali govorim. Vsak “ventil”, ki ga najdem in prepoznavam za neuničevalnega do mene ali drugih, je v redu. Zaupam v ozdravljenje.

Kaj boš torej ti naredila s svojo porodno travmo? Kaj je najbolje zate in za tvojo družino? Pomni, da ni lahkih korakov do ozdravljenja. Si močna, da si to sploh lahko prenesla in da se s tem lahko ukvarjaš! Pri porodnih travmah ne gre za majhne reči.

Članek je prirejen po prispevku na blogu  Momma Trauma

Več slovenskih virov o nasilju pri porodu, posttravmatski stresni motnji in sorodnih temah lahko najdete na:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.