Ko sem postala mama, sem najbolj pogrešala veščino, ki me je nihče ni naučil – priznati, da ne zmorem vsega sama, prositi za pomoč in potem pustiti, da mi oseba v resnici izkaže pozornost s tem, da mi odgovori na konkretno potrebo. Saj zmorem sama! Draga mamica, nisi superženska. Danes dovoli, da te nekdo “pocrklja”.
…kajti pasli bodo in počivali in nihče jih ne bo strašil. (Sof 3,13c)
Izguba stika s telesom nam preprečuje, da bi se oddaljevale od povzročiteljev naših bolečin, se zatekale tja, kjer lahko okrevamo, in podprle naravne samoozdravitvene procese, ki jih zmore naš mogočni obrambni sistem. Prepričanje, da ni važno, kaj čutimo, saj je glavno nad seboj uveljaviti, kar je prav, prekinja stike s čuti in čustvi. Uporaba organizma kot orodja za doseganje višjih ciljev globoko načenja zdravje, saj se doživljamo kot predmet. Svojo odpornost namreč črpamo iz celostnega psihofizičnega, socialnega in duhovnega blagostanja, zato je ločenost od telesnih občutkov zelo nevarna. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 17)