working_mom-972x713Obstajata dve vrsti “ostajanja notri”, znotraj neke vloge, prostora, cone udobja.

Prva je, ko se odločim, da bom materinstvo osvojila, dobro opravila, se potrudila po najboljših močeh, bila kar se da prisotna, ljubeča, razpoložljiva.

Drugo pa je, ko me začenjajo življenjski pogoji dušiti, ko notranje odmiram, ko krivim druge za nastali položaj, ko si v resnici želim ven, pa se bojim narediti tisti korak, poskrbeti za vse potrebno, da bi lahko to storila.

Ko torej zavračam vabila na čaj, na srečanja, na predavanja, k sodelovanju, v službo, na delo, to počnem zaradi iskrene skrbi zase in za potrebe svoje družine, ali iz lenobe in strahu, da bi storila kaj zase?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.