Eden glavnih motivacijskih dejavnikov, da se lotimo dela izven doma, je želja, da bi uporabile svoje sposobnosti, znanje in talente. Želimo izraziti svojo ustvarjalnost. Želimo se prebiti iz ozkega kroga dejavnosti in se upreti rutini. Želimo si urediti drugačno, sveže, ustvarjalno delo.

Med svojimi vrstnicami čutim močan odpor do tega, da bi jih kdo omejil zgolj na opravljanje gospodinjskih in domačih opravil. In tudi meni sami se dvigne pritisk, ko pomislim, da bi ves dan v rokah držala le krpo in kuhalnico. Na “porodniški” vso svojo ustvarjalnost porabljamo za to, da si izmislimo obrok, ki bo danes zadostil kriterijem ustrezne goste hrane za dojenčka ali malčka, nam potešil lakoto in ne vzel preveč časa in energije; za iskanje nove trase za sprehod; za to, da čim prej in za čim dlje uspavamo otroka, da bi se končno lahko posvetile stvarem, ki si jih želimo … In velikokrat ostanemo brez tega zadoščenja

Kako osvežujoče in radostno se je torej po napornem letu vrniti ali pa stopiti na delovno mesto, kjer končno lahko izrazimo svojo ustvarjalnost še kako drugače, kjer vladajo normalne delovne razmere …

In tu se moram ustaviti (kot se bo jutri dramatično ustavil neki sektor). Kajti kaj tebi pomenijo normalne delovne razmere? Kakšno delovno okolje bi bilo zate optimalno? Kaj pogrešaš na svojem delovnem mestu? Katere svoje ustvarjalne sposobnosti lahko uporabljaš? Kateri tvoji talenti pa ostajajo zakopani ali nerazviti?

Ali si kdaj pomislila, da lahko svojo ustvarjalnost izraziš tudi doma – da ni treba, da ti jo omogoči nekdo drug, nekje drugje? Ali pa, da si lahko ustvarjalna prav zato, ker si trenutno v situaciji, ki te močno omejuje? Ali veš, da je ustvarjalnost tudi v tem, da najdeš rešitev za svojo trenutno stisko, ki je lahko hkrati tudi stiska nekoga drugega?

“Ustvarjalne ženske ne opozarjajo nase samo z velikimi dosežki. Njihova glavna značilnost je, da doživljajo svojo vsakdanjost z ustvarjalno močjo, da opažajo veliko več dejavnikov in možnosti kot ostali in da ostajajo nepodkupljive.” (Alenka Rebula, Blagor ženskam)

Že dolgo časa si belim glavo, kako bi združila svojo potrebo po “ustvarjalnem neredu”, “čas za samoto in tuhtanje”, “mirno in urejeno delovno okolje za pisanje” ter resničnost svojega družinskega življenja. In eureka!, prišlo mi je na misel, da bi lahko ustvarjalni nered, ki ga potrebujem za rojevanje idej, in okolje, kjer bi jih zapisala, razporedim kar po našem domu – v obliki različnih zapiskov, ki bi jih nato v mirnih trenutkih zbrala in uredila. Ko kuham kosilo in se starejša otroka običajno igrata v dnevni sobi, najmlajši pa spi, bi lahko zapisala kakšen stavek ali dva, si zabeležila misel, ki se mi plete po glavi, ali pa si zaznamovala navdih, ki ga lahko uresničim kasneje. Iz teh majhnih drobcev bi lahko zvečer v miru sestavila mozaik. Tako vrenje, ki se mi dnevno dogaja, ne bi ostajalo le v moji glavi, ampak bi ga izlila na papir – tudi če bi zato kdaj na štedilniku kaj prekipelo …

Tudi tu velja: velike spremembe se začnejo z majhnimi koraki. In zunanje ovire se pogosto izkažejo kot notranji zadržki

“Pravi napredek in pravo vrednotenje žene zahteva takšno ureditev dela, da ni prisiljena plačevati svojega napredka s tem, da bi izgubila svojo značilnost in bi trpela škodo družina, v kateri ima kot mati nenadomestljivo vlogo.” (iz okrožnice O človeškem delu Janeza Pavla II.)

Se ti je ob branju porodila ustvarjalna misel? Podeli jo z nami v komentarju pod člankom 🙂


****************************************************************

Ste na to stran zašli po naključju, preko prijateljice, Facebooka ali Twitterja? Vas je vsebina pritegnila in bi želeli iz vsega potegniti malo več? Tukaj se prijavite na Tedenska razmišljanja za zaposlene mame (S TEBOJ SEM pri delu).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.