To je citat Temple Grandin, ženske, “ki misli kot krava”. Temple Grandin je avtistka, ki je doktorirala iz govedoreje in spada med 100 najbolj vplivnih ljudi na svetu. O njej je posnet čudovit film, ki se me je globoko dotaknil na več ravneh.

Starši otrok s posebnimi potrebami

V njenem življenju je zelo pomembno vlogo odigrala njena mama. Zaradi njene vere, odločnosti, brezmejne ljubezni, potrpežljivosti, inteligence in pedagogike je Temple lahko dosegla izobrazbo, ki bi ji bila sicer onemogočena, saj bi otroštvo preživela v institucijah za otroke s posebnimi potrebami, kjer bi bil njen posebni talent spregledan. Vendar je morala mama čez marsikatero oviro, še posebej pa požreti bolečino ob domnevah, da je hči avtistka zaradi njene čustvene hladnosti in zanemarjanja. Kakšna bolečina mora biti za mamo, da se vsakodnevno sama spoprijema s težavami otroka s posebnimi potrebami in se čuti nezadostno, potem pa je še ožigosana za krivca teh težav!

V dialogih med otroškimi psihiatrom in mamo vidimo, kako težko se je še v drugi polovici dvajsetega stoletja ženska uveljavila kot inteligentna in vredna, da se z njo pogovarjajo o posebnih odločitvah, ki se nanašajo na njeno materinsko oskrbo ali otroka, čeprav je jasno, da je izobražena in povsem kompetentna za suvereno odločanje: “Moj mož je zelo zaposlen in diplomirala sem na Harvardu. Zakaj ne bi razložili meni?

Raba čustvene inteligence v javnih ustanovah še v povojih

Učitelj Bill Carlock na srednji šoli za otroke s posebnimi potrebami, kjer je slednjič šla v internat, je bil verjetno prvi, ki se je z materjo pogovarjal tako, da se je čutila slišano, razumljeno in cenjeno. Dotlej namreč ne le, da se je čutila boleče samo, ampak se je ob tem bojevala še z groznimi občutki krivde, da za hčer ne stori dovolj. Odločitev za internat jo je razdvojevala, saj je imela občutek, da se ji hoče odpovedati, ker ji je prenaporno sami skrbeti za hčer in jo poučevati. Če smo vsi potrebni sočutne komunikacije in vživljanja, je to za starše in otroke s posebnimi potrebami še posebej pomembno. Skozi celoten film je očitno, da je mama posedovala izjemno stopnjo čustvene inteligence, da je razumela, kaj hči potrebuje v določenem trenutku, kaj hoče sporočiti na svoj poseben način. Prav tako je bila to ključna lastnost učitelja, ki je v Temple odkril izjemni talent pomnjenja v slikah. To  izredno sposobnost pa je v polnosti lahko pokazala šele v okolju, ki jo je sprejemalo in razumelo njeno drugačnost – ter jo celo spodbujalo!

Vrata, ki se odpirajo v nov svet

Pred nov izziv je bila postavljena ob vpisu na kolidž. Tukaj je prvič šla v “normalni svet”, kjer večina ljudi ni razumela njene drugačnosti oziroma so jo zaradi avtizma imeli za čudakinjo. Institucija se ne trudi priti osebi do dna, jo spoznati. Tisto poletje pred vpisom v kolidž, je po vzoru naprave za krave na tetini farmi izumila napravo, ki ji je pomagala do sprostitve izjemne napetosti, ki jo je čutila vsakič ob stresu, pretiranih dražljajih in čustvenih pretresih. “Vedno sem hotela razumeti ljudi, ki čutijo toplino, ko jih drugi objamejo. Ko sem bila mlajša, sem se zapirala pred ljudmi. Spregovorila sem šele pri štirih letih. Za to obstaja visokoleteče ime: avtizem.” Vendar šola ni pokazala nikakršnega razumevanja za njene potrebe. V napravi so prepoznali element seksualnega zadovoljevanja. Uporabo si je na koncu izborila z načinom, v katerem je blestela: znanstvenim dokazovanjem koristnosti naprave.

“Kolidž se tvoja vrata v svet. Lahko se odločiš, da boš šla skoznje.”  Ta prispodoba ji je bila dovolj blizu, da jo je razumela. Zakaj bi se mučila med neprijaznimi ljudmi, zakaj bi se izpostavljala tolikšni množici neprijetnih dražljajev, če bi lahko ostala na tetini kmetiji med ljubljenimi kravami? Vztrajala je zaradi vizije, ki jo je imela, iz ljubezni do znanosti in sprememb, ki bi jih lahko skozi znanost dosegla. Poseben blagoslov na kolidžu ji je bila nova sostanovalka, s katero sta si delili hibo – tudi ona je bila oseba s posebnimi potrebami, le da na drug način kot Temple.

Ali za krave obstaja poseben kolidž?

Da je sledila svoji želji poklicno ostati pri reji krav, se je morala spopasti z neverjetnimi ovirami. Ne le, da je bila avtistka, tudi normalnim ženskam je bilo področje govedoreje kot znanosti skorajda nedostopen. Dovtipi lastnika klavnice so pomenljivi: “Vse življenje imam opravka z govedom. Tako kot ženske tudi govedo rado jamra in opravlja. Ali pa se kuja. Vedno je eno ali drugo.” A Temple je bila odločena priti do dna vprašanju, zakaj krave mukajo. “Mora biti razlog. Nekaj govorijo.” Seveda ni dobila odgovorov tistih, ki so bili za kravje muke odgovorni:  “Medtem ko gospodična posluša, kaj si krave govorijo, pridite fantje pogledat razkuževanje.” Da so se ji slednjič odprla vrata v klavnico, je uporabila stoletja star trik: oblekla se je v moškega. Vse življenje je bila deležna podcenjevanja in norčevanja. Toda krutost drugih ljudi do nje je na tistem posestvu presegla višek, ko so ji avto obmetali z bikovimi jajci. Njena reakcija je bila neverjetno zrela. Z njo je prepričala upravnika, da ji je odobril magistrsko tezo. 

Ukvarjala se je s sistemi nadzora nad govedom – kateri so boljši in kakšne razlike so med njimi. Ogledala si je, kaj vse vznemirja krave. “Moj avtizem mi omogoča, da razumem plen.” A njen namen začuda ni bil odrešiti krav zakola ali na splošno odpraviti rejo krav. Njena teza je bila neverjetno preprosta in zato prodorna:Kar je dobro za govedo, je dobro za posel.” Ko ni uspela neposredno s spreminjanjem ravnanja ljudi na farmah in v klavnicah, se je poslužila pisanja člankov. Tako so njene ideje prišle do ljudi in vedno bolj prodirale.

Human sistem

“Krave – mislite, da bi jih imeli, če jih ne bi jedli? Redimo jih zase. Dolžni smo jim spoštovanje. Narava je kruta. Nam pa ni treba biti. Ne bi hotela, da mi lev iztrga čreva. Raje bi umrla v klavnici, če bi bilo prav narejeno. Lahko naredimo tako, da jih ne bo bolelo in da jih ne bo strah. Klavnica je katastrofa in znam jo popraviti. Narediti hočem klavnico, ki bi bila veliko bolj humana in učinkovita.” Zgradili so delovišče po njenem načrtu, vendar niso spoštovali načel – kaj moti in vznemirja govedo. “Lepo za govedo, a predrago za nas.” Nepoučenim se je zdela zapletena konstrukcija nesmiselna in vodenje krav po njej izguba časa, zato so jo spremenili, a na ključnih mestih. To je ubilo več krav kot navadno delovišče, kar so uporabili kot protiargument za varnost novega načina.  “Vi ste jih ubili zaradi svoje zabitosti.”

Grandinova je takrat spoznala, da ne bo uspela, preden bo po njeni zamisli narejen celoten sistem klavnice. “Koliko vas stanejo vodniki, da dregajo krave in jih zadržujejo, ko zbezljajo? Kolikokrat se vam krave zagozdijo v žlebu? Koliko krav si zlomi nogo in vse zaustavi? Pri mojem sistemu tega ne bo. Enakomerno, mirno bo teklo.” Odgovornim ljudem se je to zdelo krasno, a so dvomili v uspeh. “Vem, da bo delovalo, ker sem v glavi to tisočkrat videla. Žleb vidim kot krava, to mi omogoča avtizem. Vi vidite le načrt, jaz pa hodim po obratu. Zelo mirne bodo.”

Približevanje ljudem in smislu življenja

V zasebnem življenju je še vedno naletela na ogromno težav. Zabave so ji pomenile trpinčenje. Zanimalo jo je vse prej kot klepet ljudi ob pijači in jedači. Mama jo je spodbujala, da ostane blizu ljudem. “Nočejo poslušati vseh podrobnosti o govedu. A nočem, da se zato izogibaš ljudi.

Prelomna točka v zasebnem in poklicnem življenju se je zgodila, ko je v trgovini srečala ženo vodilnega v klavnici. Pomagala ji je odpreti samodejna vrata, ki so jo vedno strašljivo spominjala na giljotino in se jim je zato odpovedala. Kljub svojemu avtizmu je zmogla pritrditi: “Čudovito, da sva se srečali.”

Ko so končno postavili sistem po njenih načrtih, je čutila izpolnitev: “Dotaknila sem se prve krave, ki so jo omamili. V nekaj sekundah bo le še kos mesa. V tistem trenutku pa je bila še posameznik. Bila je mirna. Nato je ni bilo več. Zavedela sem se, kako dragoceno je življenje. In pomislila sem na smrt in se čutila blizu Bogu.”

Temple Grandin še živi in nadaljuje osveščanje razumevanja humanosti tako do avtistov in živali. Napisala je več knjig in predava po Združenih državah Amerike in po svetu. “Nočem, da moje misli umrejo z mano. Hočem nekaj narediti.”

[ted id=773]

2 Comments on Narava je kruta, nam pa ni treba biti

  1. Temple Grandin je še ena v nizu ljudi, ki nikakor ne razumejo, kaj krave resnično želijo in potrebujejo – SVOBODO!

  2. Temple Grandin je v očeh sleherne krave zgolj rabelj.
    Namesto, da bi dojela, da živali sploh ne rabimo zasužnjevati, ubijati in jesti, je ona raje še bolj izpopolnjevala t.i. industrijo groze. Temple Grandin zato ni in nikoli ne more biti spoštovana, še najmanj v očeh živali.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.