Nisem si mislila, da si bom kdaj nastavljala budilko za zakonski odnos.
A če življenje postane rutina (in te vleče po tirih, ki gredo naravnost čez nekoč cvetoče pomladne travnike zaljubljenosti), je lahko:
- “železni urnik” za zakonske pogovore edino, kar omogoči, da si izmenjava misli, poglede, čustva, pa četudi bolj burno
- udejanjena misel na to, kaj moj mož rad jé, edino, kar mu pričara nasmeh na obraz v napornem dnevu
- vztrajno vabilo po elektronski pošti edino, kar sporoča moje globoke želje
- beseda na koncu jezika, ki vendarle tam ostane (in jo grenko pogoltnem), edino, kar umiri naelektreno poznopopoldansko ozračje
- ljubeča podreditev alarmu ob nečloveški jutranji uri edino, kar spodbudi tisti tako zaželen stavek: “Daj se stisni malo k meni.”