Porodna zgodba bralke S TEBOJ SEM
Nekaj mesecev pred napovedanim rokom poroda sem začela razmišljati, da ta otroček ne bo večno ostal v meni, ampak da bo nekoč hotel ven. Ta dogodek se imenuje porod in menda zelo boli in se ga je treba zelo bati. Takšno predstavo sem na podlagi vseh dotedanjih izkušenj, govoric in člankov imela o porodu. Seveda se ga zato nisem prav nič veselila. Vedela sem za knjigo Skozi nosečnost z Jezusom, ampak ker se mi je zdela preveč »fanatično« napisana, sem se odločila, da je ne bom brala. Čeprav je treba priznati, da me druge knjige o porodu, ki so v knjižnici, niso nič kaj potolažile, članki, ki sem jih prebirala v za to namenjenih revijah, pa so me spravljali v obup in bes – vsi so se mi zdeli neumni in vsem je nekaj manjkalo.
Ampak čudna so pota Gospodova in tako mi je moja mentorica za diplomo še enkrat omenila knjigo Skozi nosečnost z Jezusom, jaz pa sem sprva spet rekla ne, potem pa sem si mislila: Če je že na razpolago, jo bom pa vsaj preletela. Prva poglavja so me navdušila. Govorila so natančno o tistem, kar sem pogrešala pri ostalih člankih: o tem, da nisi odvisen samo od sebe, ampak da se nasloniš na Boga in zaupaš vanj, saj je on ustvaril tvoje telo tako, da bo lahko rodilo. Če bi se morala zanašati samo nase, kot se je dalo razbrati iz druge literature, bi se mi najbrž zmešalo, kajti kako naj kot prvorodka vem, kakšni so sploh popadki in kdaj dihati tako kot piše in kako spraviti otroka ven?
Brala sem naprej, nekatere stvari preskočila in se ustavila pri prednostih in nevarnostih posegov in zdravil, ki spremljajo porod. To poglavje me je dotolklo. Ali je res toliko tveganja pri porodu? Ali je res toliko hudih stranskih učinkov pri recimo prerezu presredka? Ali zdravniki to izvajajo, da bi škodovali porodnicam? Ojoj, v kaj sem se podala!
Ta vprašanja so me tako pretresla, da sem knjigo kar lepo zaprla in vrnila v knjižnico. In ne sluteč, da bom prišla z dežja pod kap, vzela knjigo Moj porodni načrt. V njej sem se seznanila z dejstvom, da je rojevanje v porodnišnicah najslabša izbira, saj prideš v kolesje zdravnikov, ki ne poslušajo žensk in njihovega telesa, ampak rutinsko uporabljajo vsa mogoča umetna zdravila, na dolgi rok bolj škodljiva kot ne. Zdravniki da so sploh obremenjeni z umetnimi posegi in zdravili, medtem ko so babice bolj usmerjene k temu, da poslušajo ženske in upoštevajo, kaj jim takrat govori telo. Konfliktno situacijo med porodnico in zdravnikom (ker do take situacije zagotovo pride) omili porodni načrt, ki ga mora osebje upoštevati. Kaj vse se lahko napiše v porodni načrt, kakšna je praksa in kakšna so tveganja, je opisano na dolgo, tako da sem lažje razumela posamezne posege. To je bila zame tudi doba učenja medicine, kajti prej o vsem tem sploh nisem imela pojma. Še bolj sem svoje znanje dopolnila z branjem knjige Modrost rojevanja in tako sem – ne da bi vedela – prebrala vse tri kultne knjige o naravnem rojevanju.
Kar mi je ostalo od njih, je bilo znanje o poteku poroda, njegovih fazah in kako se vse to imenuje, svarilo pred zdravniki, ki mi bodo škodovali, in poziv k pripravljenosti, da svoj načrt po potrebi tudi prilagajam – da ne vztrajam pri svojem, če bi s tem škodovala sebi ali otroku.
Kljub temu zadnjemu spoznanju sem bila še vedno dolgo časa prepričana, da bom prišla tja, s popadki kot v filmih, prepotena, prestrašena, ne vedoč, kaj me čaka, osebje me bo rutinsko »obdelalo« (britje, klistir), me vklenilo v zeleno haljo, me prelevilo v bolnika, prepovedalo jedačo in pijačo, me napadlo z iglami, protibolečinskimi sredstvi, škarjami in vsem ostalim groznim, jaz in mož pa ne bova imela nobene besede, ker »oni že vedo, kako je najbolj prav«. In s tem se nikakor nisem mogla sprijazniti. Kako je mogoče, da nimam nobenega vpliva na to, kako bo moj porod potekal? Ali se temu res ne da izogniti, ker na izgradnjo porodnega centra najbrž ne bom mogla počakati? Polagoma je začela v meni prevladovati pripravljenost na prepuščanje. Saj ne veš, če bo res tako grozno. Ni vse v mojih rokah. Molila sva za srečen porod in upala na človeško babico in hvala Bogu – moja izkušnja je bila čisto nasprotje temnim predstavam in me je namesto s tesnobo in ponižanjem navdala z neizmerno hvaležnostjo in veseljem.
Literatura o porodu je kar uporabna, ker te pouči o poteku poroda. Svojih strahov pa sem se skoraj povsem otresla, ko sva z možem šla na srečanja Duhovne priprave na porod. Mislila sem si: »Če nama je že dana taka možnost, jo pa izkoristiva.« In vsa šla. Mož malo zato, ker ni imel izbire, ampak se ni preveč pritoževal. Prvo srečanje nama je pomagalo, da sva se o strahovih pred porodom sploh začela pogovarjati. Svoje sem že opisala, moža pa je vznemirjalo, da bo ravno takrat avto v popravilu. Takrat sva že precej umirjeno in z veseljem pričakovala tisti čas, še posebej potem, ko sva šla na ogled porodnišnice v Kranj in sva si vsaj lahko predstavljala, kakšen je prostor, kjer bom rodila. Sploh pa se je izkazalo, da je bila babica, ki naju je vodila, moževa bivša sošolka. Izvedela sem tudi, da lahko med porodom pijem vodo, da hrane sicer ne vidijo radi v porodni sobi, da lahko klistir brez problema odklonim, da lahko med popadki hodim po hodniku, da otroka takoj po rojstvu položijo na materine prsi, da počakajo, da popkovnica neha utripati, šele potem jo oče prereže, če to želi, da se da postelje v dveh porodnih sobah prestavljati za različne položaje (žal v drugih to ni mogoče), da imajo babice izkušnje z rojevanjem v različnih položajih (vsaj mlajše, in te da so v večini), da ne režejo presredka kar vse povprek … Edino, kar me je skrbelo, je bila amnioskopija – pregled plodovnice pred porodom, ki jo izvajajo rutinsko in za katero je tudi moja ginekologinja rekla, da še posebej za prvorodke ni priporočljiva, ker velikokrat pride do okužb. »Najbolje bi bilo, če bi rodili nekaj dni prej, pa bi se vsemu temu lepo elegantno izognili,« je takrat zaključila. In tako se je res zgodilo.
Cel teden pred napovedanim rokom sva šla z možem na drugo srečanje Duhovne priprave na porod in poslušala o fazah poroda. Ker sva oba bolj praktična človeka, nama je bilo zelo všeč, da sva iz prve roke izvedela, kako te faze izgledajo in kako si jih približno predstavljati. Naslednji dan je bil kar naporen: zjutraj sem delala analize za diplomo, potem kosilo … Ker je bil to teden po veliki noči, sem delala načrte, kako bom spekla rozinovo in makovo potico, vendar se mi potem nekako ni dalo, zato sva z moževo najmlajšo sestrico naredili čokoladne kroglice in nekaj kvačkali. Mož je bil za ob osmih zmenjen, da gre na pijačo s kolegom. Ravno je bil pod tušem, ko ga je kolega klical, da je še v Ljubljani in da bo zamudil in se zraven še hudomušno pozanimal, če ta mali že kaj sili ven. Zavrnila sem ga, da je še cel teden do roka in da je še kar lepo na varnem. Kako so ljudje radovedni!
Nadaljevanje sledi …