Na katerem vlaku sediš?

Od nekdaj ljubim vožnjo z vlakom. Udobni sedeži, razgled nad spreminjajočo se pokrajino in priložnost za kratek dremež, branje knjige ali prijeten klepet so le nekateri od obetov, ki me vabijo k uporabi tega prevoznega sredstva.

Ugotovila pa sem, da me pri vožnji z vlakom pomirja še nekaj – sproščenost, da mi ni treba paziti na cesto, železni(šk)i urnik in gotovost, da pridem na cilj. Sicer bo verjetno marsikateri stalni vozač ob tem zmajal z glavo, saj se dogajajo zamude, zastoji ali preusmeritve; vendar pa lahko na zanesljivost vlakov še vedno precej z gotovostjo računamo.

Zato mi vlak pomeni danes prispodobo za to, da grem v določeno smer, ki sem jo izbrala in da me pri tem lahko ustavi le malo stvari. Nič čudnega torej, če pri tem čutim gotovost in mir. Ko sem enkrat na poti, se ne sprašujem več, ali naj se nečesa lotim ali ne, ali je prav, da grem, kaj ko bi ostala, kjer sem …

Kot (samo)zaposleni mami mi je taka gotovost v življenju, ki jo doživljam na vlaku, le redko dana. Iz trenutka v trenutek in iz dneva v dan se moram odločati, kaj je prav in kaj ne, česa naj se lotim danes in česa ne, kako naj si razporedim čas in obveznosti, kako naj vzgajam otroke … Včasih zvečer vidim, da sem izbrala pravi vlak, včasih pa nisem prišla nikamor. Spet drugič prepoznavam, da se pogosto usedam na vlak, ki me vsakič popelje v popolnoma napačno smer.

Ni čudno, da so tiri v naših predstavah simbol nečesa trdnega, težko spremenljivega. Vemo, da je treba kretnice pravočasno prestaviti, če želimo, da bi vlak šel v drugo smer. Zato so lahko železniški tiri prispodoba tudi za vzorce, ki jih prevzemamo in živimo v odnosih in na splošno v življenju.

Tako se nam lahko zazdi, da nismo le potnice na vlaku, ampak kar strojevodje! Skrbeti moramo za točnost našega vlaka, da dobro teče, da pridemo srečno na cilj, obenem pa se usklajevati z navodili z glavne železniške postaje.

Ali gredo vsi tiri v tvojem življenju v smer, ki si jo želiš? Ali imaš včasih občutek, kot da bi se vozila po tirih, ki so vkopani globoko v zemljo in že zaraščeni s travo, pa vendar ne zmoreš kreniti z njih?

Ali si v zadnjem času začela voziti po kakšni novi progi? Kakšni občutki so te ob tem navdajali? Bi jo rada večkrat prevozila?

Morda je danes čas, da pregledaš vozni red ali pa kar ponudbo na železniškem podjetju ter začneš sanjati o kakšni novi destinaciji.  Lahko sedeš na vlak, na katerega si si že dolgo želela. Ali pa sestopiš s tistega, ki puha v smer, ki je nočeš več izbrati.

Zapiši svoje misli v spodnji komentar. Če si ta članek prebrala po naključju, se lahko prijaviš na tedenska Razmišljanja za zaposlene mame.

 Foto: Thomas Leuthard via Compfight