Pogosto si ob tem, ko po “porodniški” odhajamo v službo, obetamo čas zase in več svobode pri skrbi za telo. Več časa, ker bomo končno stran od otroka, ki trenutno zaseda vse naše trenutke. Več blagodejnosti, ker se bomo končno lahko spet uredile, v miru pojedle kosilo …  Z zasluženo plačo si bomo lažje privoščile kakšen priboljšek. Delovno mesto smo vendar izbrale, da bi izboljšale kvaliteto svojega življenja.

Pa se je to res zgodilo?

Ko se lotimo dela, pogosto podcenjujemo moč sodobnega kapitalizma – sle po storilnosti, po rezultatih, po dobičku, po imidžu, na drugi strani pa moč naših lastnih vzorcev prisile, ki jih nosimo v sebi od preteklih rodov. S tem smo se že soočale doma, ob otroku (in o tem sem že veliko napisala), ko pa stopimo na delovni trg, dobi to pogosto pošastne razsežnosti.

V miselnosti, da redna, ugodna zaposlitev pomeni rešitev vseh naših težav, vidim veliko nevarnost – saj iz občutka ujetosti v odnosih bežimo v druge vrste nesvobode – izkoriščanost, slo po storilnosti, željo po dokazovanju lastne vrednosti in karierizem. Tako se naše življenje pogosto sploh ne izboljša, ampak celo poslabša – zaradi obremenjenosti, ki jo zahtevno delovno mesto prinaša (pogosto zaradi naših predstav o tem, katera pričakovanja vse moramo izpolniti).

V odločitvah mater, da ostanejo doma ali da delajo skrajšani delovni čas, dokler se otroci ne začnejo šolati, je veliko modrosti. Ne le, da je tako več časa za uživanje neprecenljivih trenutkov, ki se ne vrnejo, ampak zato, ker si tako podarijo čas, ko lahko negujejo svoje navdihe in sanje in ker so take mame pogosto veliko bolj avtonomne in odporne na razne družbene pritiske. Če uspemo najti doma tisti navdih, ki nas oživlja, je to prostor, kjer smo lahko najbolj samosvoje, najbolj ženstvene, najbolj izpolnjene.

Sprehodite se kdaj po ulici, ki vas najbolj navdihuje. Kaj je tisto, kar vam daje dober občutek? Zakaj?

Je to prost trenutek? Je to veter, ki zapiha skozi brezove liste? Je to smeh otrok, ulični glasbeniki, privlačne izložbe z lepimi oblekami?

Zakaj bi to pripadalo le zaposlenim ženskam? In ali glava, polna načrtov, misli, opravkov, skrbi to sploh opazi? Ali ni to dosegljivo tudi popolnoma zastonj? Z otroki?

Če vam je doma dolgčas, si lahko umislite rituale, ki bi jih imele v službi, če bi jo obiskovale – kava s kolegicami, nakup knjige, popoldanski sprehod, trenutek zase na vrtu ali ob pogledu skozi okno … Pri tem upoštevajte, da naštevam le površne reči. Koliko srčnih želja je, ki čakajo, da jih odkrijemo.

In če ste doma popoldne, pa ste obremenjene, pomislite, kaj bi najraje počele – če ne bi imele v sebi tiste zoprne priganjačke.

Dokler pristajamo na to, da je odločitev za domače delo in skrb za otroke zoprno in manjvredno, toliko dlje bomo same nosile breme vsega dela, ki ga je “treba” postoriti. Namesto tega lahko razmišljamo, zakaj ravno z nekim opravilom izboljšamo svoj vsakdan. Ali je bolj prijetno priti v pospravljeno kuhinjo ali tako s polnim pomivalnim koritom? Ali je bolj navdihujoče, da otrokove umetnine ležijo na kupu na zaprašeni omari ali da so slovesno razobešene v stanovanju? Ali je z možem bolj romantično preživeti večer v dnevni sobi, kjer  igrače ne ležijo vsepovsod, ali se spodbijati ob razne avtomobilčke in zavržene medvedke?

Prepričana sem, da se dvig kvalitete življenja začenja doma, v odnosih z najbližjimiPredvsem pa z veliko izbirčnostjo pri tem, kaj kupujemo, kako zapravljamo, kaj počnemo in da so vse drugo le nadomestki.

“Pri zvezi med družino in delom je treba posebej pozorno spremljati delo žene v družini, se pravi gospodinjska opravila, ki zadevajo tudi odgovornost moškega kot soproga in očeta. Domače delo, predvsem materino, vsebuje prav zato, ker se posveča izboljšanju kvalitete življenja, vrsto opravil, ki so pretežno osebnega značaja in pisana na kožo ene osebe, zato mora biti družbeno priznano in vsaj tako ekonomsko ustrezno vrednoteno kot delo drugih delavcev. Hkrati je treba odstraniti vse ovire, ki zakoncem otežujejo svobodno izvrševanje njihove roditeljske odgovornosti, zlasti pa tiste, ki silijo žene, da ne morejo v polnosti razvijati svoje materinske vloge.” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 248-251)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.