Danes sem se dvakrat zavedla, kako zelo smo si odrasli in otroci podobni. Oboji imamo radi, da nas bližnji vključijo v dogajanje, da nas jemljejo resno in se z nami pogovarjajo vedoč, da razumemo. Enoletnik se je lotil moje denarnice. Namesto da bi mu jo vzela, sem mu razlagala o kovancih, le vestno sem skrbela, da ni nobeden odpotoval v njegova usta. Sicer pa jih je redoljubno zložil nazaj v predalček. Drugi slučaj se je zgodil v trgovini s počitniško opremo. Na viseči mreži za dojenčke se je namestil, kot da bi že od nekdaj vedel, čemu služi, in mi podaril blažen nasmešek, ko sem ga zagugala.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.