Ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

Nekoč sem na predavanju Katarino Kompan Erzar slišala reči, da si mama do osmega leta starosti otrok komaj kdaj upa zboleti – saj si tega ne more privoščiti. Ne bi rekla, da sem takrat razumela, o čem govori, vendar se danes z njo popolnoma strinjam. Pridajam le to, da izjema potrjuje pravilo – ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

KOPIČENJE OBVEZNOSTI

Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

V našem vsakdanjiku je vse polno trenutkov, ko si govorimo: samo tole še naredim, potem bo pa že bolje, potem si bom pa oddahnila. A to olajšanje kar ne pride in ne pride. Predvsem pa mnogokrat spregledamo, koliko napora zahtevajo določene stvari, ko naj bi se končno imeli “luštno”, npr. praznovanja, odhod na dopust, zaključek nekega projekta.

Vse, v kar vlagamo veliko čustvene energije, kar nam veliko pomeni (in to je še posebej vse, kar počnemo z in za otroke), terja velik fizični in psihični napor. Posebna past v življenju mam je, da se velika večina stvari, ki jih postorimo, nikjer nič ne pozna. In zato lahko imamo občutek, da nismo ničesar naredile – toda zakaj smo potemtakem tako zelo utrujene?

ZANEMARJANJE ŽELJA IN POTREB, OBČUTKOV

Ker pogosto vidimo samo to, kar je še za narediti, kaj drugi (otroci, naši bližnji) potrebujejo, zadušimo svoje vzgibe – po počitku, oddihu, lepoti, hrani za dušo, pogovoru … Vse to pripomore, da izgubljamo vitalnost, saj se z ničemer ne napolnimo.

Naše potrebe so tudi neredko narobe razumljene: če v omejenem času, ki ga imamo na razpolago, izberemo spanje, ker smo tako zelo utrujene, v tem času pa smo zavrnile npr. srečanje s prijateljicami, to ne pomeni, da druženja ne potrebujemo, le ena od osnovnih potreb je bila v tistem trenutku bolj pomembna. Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

ZUNANJI  IN NOTRANJI PRITISK

Pogosto prepoznavam, kako zelo smo ujete v klobčič visokih pričakovanj. Ne samo da moramo kuhati redno, obilno in zdravo hrano, hoditi v izpolnjujočo in dobro plačano službo, ves svoj prosti čas nameniti otrokom in družini, imeti doma brezhibno pospravljeno, imeti na zalogi cel kup dobrih idej za praznovanje tega in onega rojstnega dne, za obdarovanje, krašenje, ustvarjanje – ob vsem tem moramo še presneto dobro izgledati.

TELO DAJE ZNAKE

Normalno, da se telo takemu terorju upre. Začne se nam cediti iz nosa, narase nam telesna temperatura, boli nas glava, noge postanejo težke, muči nas omotica, sili nas na kašelj, vnamejo se nam oči, po ustih se nam naredijo čudne razjede, na koži se pojavi nepojasnjen izpuščaj, trpimo za inkontinenco in še in še simptomov. Če dojimo, se nas pogosto poloti mastitis. Telo prosi, moleduje in na koncu že zahteva, da se ustavimo in mu namenimo pozornost.

Vse tisto, kar ponavadi naredimo za svoje otroke, ko že ob prvih znamenjih zaznamo, da se jih loteva bolezen, naj bi naredile tudi zase: ukrepale v svoje dobro!

SOOČENJE Z NEMOČJO

Če imamo močno potrebo po učinkovitosti, umski dejavnosti in dokazovanju navzven ter smo stalno navajene odzivati se na potrebe drugih in jim ustreči, je nekaj najtežjega na svetu, da se navsezadnje uležemo v posteljo in zapremo oči. Vstanemo le za stranišče, skodelico čaja in hranljiv obrok! Delamo nič, celo beremo ne … Dihamo, spimo, zremo skozi okno. Otroku, ko pride v sobo, odgovorimo, naj se obrne na atija (ali teto, babico, soseda). Dojenčka izključno dojimo in uspavamo poleg sebe. Spustimo vse iz rok in se umirimo. Zares umetnost!

PROŠNJA ZA POMOČ

In ne samo da v tem času ne moremo ničesar narediti za druge – celo dovoliti moramo, da drugi kaj storijo za nas! Skuhajo kosilo, popazijo otroke, previjajo dojenčka, gredo v trgovino, nesejo smeti, pospravijo po hiši, peljejo otroke v šolo in vrtec …

Ali se svet ne bo kar ustavil, če ne bomo kmalu zdrave? Bog ne daj, da bi koga preveč obremenile! A slednjič smo prisiljene tudi to – prositi za pomoč!

Začuda nam ljudje z veseljem pomagajo. V službi vse počaka, otroci preživijo, celo veseli so, da so lahko preživeli nekaj časa s kakšno drugo ljubljeno osebo. A še tako, v leže, se težko zadržimo, da ne dajemo neprestano navodil, sprašujemo, kako je ta in oni …

URADNO BOLNA

Sama opažam, da mi pomaga, če dobim uradno “potrdilo”, da mi res nekaj je, da simptomi, naj bodo še tako očitni (vsaj sočutni prijateljici, ki jo bomo srečale, bo takoj jasno, da je z nami nekaj hudo narobe), niso samo “v moji glavi”, torej moram res upoštevati zdravniška navodila. A tudi če dobim zdravila, moram paziti, da se držim starih dobrih babičinih načel – počivati, veliko piti, se ne naprezati, ne umsko ne telesno.

OKREVANJE JE VEČPLASTNO

Ko bolezen popusti, mora telo nadoknaditi izgubljeno energijo. Ne samo okrevati po akutnem stanju, ampak si opomoči od vsega tistega, kar se je nabiralo že prej – zaradi česar smo sploh zbolele.Lekcija, ki nam jo želi dati bolezen: tudi sebi moramo nameniti pozornost.Uvedemo lahko pravilo, da namesto da bi takoj poprijele za delo, ki je med boleznijo stalo, najprej naredimo tisto, kar nam je pred boleznijo najbolj manjkalo. Smo že dolgo nekaj želele? Izkoristimo čas, ko smo že malo pri močeh, pa ljudje še ne računajo na nas.

LEKCIJA ZA NAPREJ

Najpomembnejše pa je, da si zapomnimo lekcijo, ki nam jo bolezen želi dati: tudi sebi moramo nameniti pozornost.

Skrbimo, da otroci dobivajo dovolj vitaminov in mineralov? Tudi me potrebujemo odmerek.

Nam je všeč, kako otroci uživajo pri igri? Tudi me odložimo pomivanje posode in se sprostimo in nasmejimo.

Smo uspavale dojenčka? Uležimo se k njemu in za debelo uro pozabimo na ves svet.

Počasi in vztrajno se učimo, kako biti mama tudi same sebi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.