Dolgo zbiram energijo, pogum. Iščem načine, da bi lahko spet udejanjila, kar mi je pri srcu.
Pojavim se v socialni situaciji, kjer čutim, da lahko uporabim svoje talente.
In me vprašajo: “Kje pa imaš otroke?”
Želim si, da ne bi tako alergično reagirala. A resnično me zbode. In zelo težko bi vprašanje razumela dobronamerno.
Podton, ki ga zaznam, govori: “Tvoje mesto ni nikjer drugje kot z njimi. Če jih imaš, moraš skrbeti zanje 24 ur na dan.”
Upam, da se motim in da se vprašujoči veseli z menoj, da sem prišla. Da je vesel, da so ljudje, ki si delijo skrb za otroke z menoj. Da je vsak od nas lahko tam, kjer uporablja svoje darove. Doma in v svetu.